TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnice se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno razveljavi v IV., XIII. in XIV. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.