TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obdolženega P.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Zoper obdolženca je bila s sklepom uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 2.odst. 212.čl. KZ v zvezi s 25. čl. KZ, nato pa vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 3. v zvezi s 1.odst. 221.čl. KZ. Ker je šlo za isti življenjski primer (historični dogodek), preiskava za kaznivo dejanje velike tatvine pa zoper obdolženca ni bila ustavljena, je ob vložitvi obtožnega predloga kazenski postopek zoper obdolženega že tekel.

Ker iz določb 435.čl. ZKP sledi, da mora sodnik po prejemu in preizkusu obtožnega predloga odrediti vročitev obtožnega akta obdolžencu, četudi še ne določi glavne obravnave, enako pa izhaja tudi iz določbe 2.odst. 439.čl. ZKP, je zato odredba sodnika o vročitvi obtožnega akta tisto dejanje, s katerim da sodišče soglasje za začetek postopka in brez katerega se ta ne more začeti.

Po vložitvi obtožnega predloga lahko obdolženec in njegov zagovornik obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, ki je pogoj za odreditev ali podaljšanje pripora, preizkušata oziroma učinkovito izpodbijata le, če sta seznanjena z vloženim obtožnim predlogom in zbranimi podatki spisa. Zaradi tega mora sodišče vročiti obtožni predlog obdolžencu in njegovemu zagovorniku skupaj s sklepom o podaljšanju pripora, čeprav še ni potekel rok za vročitev obtožnega akta iz 1.odst. 273.čl. ZKP, o podaljšanju pripora pa je bilo odločeno pred iztekom navedenega roka.