TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Ker pritožniki, razen z ugotovitvijo, da zadnja kontrolna oziroma rezervna cifra v IMEI številki aparata, na katerega se vežejo prepisi prisluhov, manjka, ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da se prepisi prisluhov navezujejo prav na mobilno napravo, v zvezi s katero je bil odrejen ukrep po 1. točki prvega odstavka člena 150 ZKP (točki 7 in 8 obrazložitve napadene odločitve), sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

Pritožničina teza, da je sklep sodišča prve stopnje obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka člena 371 ZKP, saj v predlogu za izločitev dokazov ni bila problematizirana stopnja obrazloženosti predmetnih odredb, temelji na zmotni razlagi določb kazenskega procesnega prava, ki se nanašajo na pooblastilo predsednika senata sodišča prve stopnje v zvezi z oceno zakonitosti dokazov v spisu v fazi predobravnavnega naroka; po določbi tretjega odstavka člena 285e ZKP je namreč sodnik sodišča prve stopnje dolžan po uradni dolžnosti ugotavljati, ali se v razpoložljivem gradivu morebiti ne nahajajo nezakoniti dokazi, enega od pomembnih kriterijev tovrstne ocene pa predstavlja tudi zadostna stopnja obrazloženosti odredb, s katerimi se posega v ustavno zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine (na primer odločba Ustavnega sodišča RS Up-326/14-19, z dne 6.12.2017).

Prvostopenjsko sodišče se je utemeljeno oprlo na ustaljeno domačo sodno prakso in pravilno ugotovilo, da je v zvezi z metapodatki, pridobljenimi na podlagi omenjenih odredb, potrebno ločiti pravno podlago za operaterje, ki hranijo te podatke, od pravne podlage, ki omogoča pridobitev teh podatkov za potrebe kazenskega postopka.

Zagovornici tako ni mogoče pritrditi, da je Ustavno sodišče RS z razveljavitvijo dela ZEKom-1 prepovedalo hrambo prometnih podatkov pri ponudnikih elektronskih komunikacijskih storitev za namene kazenskih postopkov; razveljavilo pa je določbe, ki so za namene kazenskih postopkov omogočale presplošno in vnaprej neomejeno hrambo tovrstnih podatkov. V ničemer se predmetna odločba Ustavnega sodišča ni dotaknila določb takrat veljavnega ZKP v delu, ki se je nanašal na odreditev ukrepa po prvem odstavku člena 149b, kar pomeni, da je preiskovalni sodnik na tej podlagi odredbe, katerih izločitev zahteva zagovornica, utemeljeno izdal.

Vendar je pritrditi sodišču prve stopnje, da je v času izdaje veljavna procesna zakonodaja zadostila zahtevani sorazmernosti, saj ne omogoča splošnega in neselektivnega posredovanja zadevnih podatkov organom predkazenskega postopka.

Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu, da za pridobitev IMEI številke telefonskega aparata ni bila potrebna sodna odredba na podlagi takrat veljavnega prvega odstavka člena 149b ZKP, pač pa je zadostovalo zaprosilo policije na podlagi tretjega odstavka istega zakonskega določila. Podatek o IMEI številki telefonskega aparata, v katerega je bila vstavljena določena SIM kartica, namreč ne sodi med varovane prometne podatke, ki so zaščiteni z 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in 37. členom Ustave RS.

Sodišče druge stopnje še dodaja, da je različna percepcija upravičeno pričakovane zasebnosti v obeh primerjanih situacijah; medtem ko je razumno sklepati, da posameznik, ki s spletno aktivnostjo sicer ne skriva svojega dinamičnega IP naslova, upravičeno pričakuje nerazkritje svoje identitete, ni logičen zaključek, da posameznik, ki si z vstavitvijo SIM kartice v določen telefonski aparat zagotovi minimalen pogoj za praktično neomejeno možnost komuniciranja s svetom, lahko upravičeno pričakuje, da bo ostala skrita IMEI številka aparata. Le-to je po stališču pritožbenega sodišča torej mogoče primerjati s podatkom o naročniku oziroma uporabniku, pridobljenim na podlagi statičnega IP naslova.