TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče določbo prvega odstavka 190. člena ZPP razlaga tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo, ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve. V kolikor bo tožnik vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku, bo to pomenilo, da za odločitev sodišča vprašanja, povezana s samim odstopom terjatve, ne bodo relevantna. Hkrati tudi toženec pri tako uveljavljanem tožbenem zahtevku ne bo mogel uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki se tičejo samega odstopa terjatve, ali ugovorov proti prevzemniku terjatev (drugi odstavek 421. člena OZ). Ker objektivne meja pravnomočnosti takšne sodbe ne bodo obsegale tudi samega odstopa terjatve, bo toženec tovrstne ugovore lahko uveljavljal šele v primeru morebitne izvršbe s strani prevzemnika terjatve na podlagi prvega odstavka 24. člena ZIZ.

Stališče v prid irelevančni teoriji, da tožnik ni dolžan tožbenega zahtevka prilagoditi okoliščinam odstopa terjatve, pa ne pomeni, da tožnik takšne prilagoditve ne sme narediti.