TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Zakonske določbe po katerih se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil, ni mogoče razumeti tako, da mora storilec z dokazi sodišče prepričati, da tega prekrška ni storil, ampak lastniku oziroma imetniku pravica uporabe vozila nalaga zgolj predložitev razbremenilnih dokazov. Ko pa take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi res izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva. Obdolženec pa se kot lastnik lahko razbremeni odgovornosti že takrat, ko z ustrezno stopnjo verjetnosti (ki je nižja od tiste, ki se izraža v razumnem prepričanju sodišča o obstoju nekega dejstva) izkaže, da ni storilec prekrška.

Drži, da sodišče tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, vendar pa je potrebna skrbna presoja podanega dokaznega predloga, katerega pa je sodišče dolžno izvesti takrat, če predlagatelj le-tega z ustrezno stopnjo verjetnosti izkaže pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Zavrnitev takega dokaza pa mora biti ustrezno in logično obrazložena. Obdolženec je z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal, da bi mu lahko bila izvedba tako predlaganega dokaza v korist, saj je celo priložil izjavo predlagane priče z njenim podpisom, v katero pa je prvostopno sodišče podvomilo in je tak dokazni predlog zavrnilo, ker se je očitno zadovoljilo že z izvedbo (ključnega) dokaza - izvedenskim mnenjem (in dopolnitvijo le-tega), sodnega izvedenca za preiskavo fotografij ter posnetkov varnostnih kamer.