TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 6. 2007 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

 

Procesne določbe zakona je treba razlagati tako, da imajo stranke učinkovit dostop do azilnega postopka, da lahko na učinkovit način uveljavljajo mednarodno zaščito na podlagi PES in zakona. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje neposrednega učinka določila 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak za vprašanje posrednega učinka. Določilo 9. člena te direktive tožnikom ne nalaga nobene obveznosti, ampak ima zgolj interpretacijsko naravo Subjektivni strah mora biti objektivno utemeljen, da je podano preganjanje, vendar pa ta objektivna utemeljenost strahu ni vezana samo na objektivno stanje v državi izvora, kajti intenziven strah pred preganjanjem, ki je utemeljen v preteklem preganjanju, je lahko podlaga za zaščito po določilu 11(2) člena Direktive št. 2004/83/EC. Primarno dokazno sredstvo v azilnih postopkih je izpovedba in zaslišanje prosilca za azil, tožena stranka pa mora njegovo izpovedbo po potrebi preveriti s pomočjo poročil o stanju v izvorni državi. Tožena stranka, če se v dokazni oceni ne omeji zgolj na dejstva, ki se nanašajo na potek in izvajanje zaščite v konkretnem primeru, ampak tudi na splošno ugotavlja, da prisotnost mednarodnih sil in policije pomeni, da je zaščita zagotovljena, tega ne more ugotoviti brez ustreznih poročil o učinkovitem pravnem sistemu za odkrivanje, pregon in kaznovanje storilcev preganjanja ali resne škode. Če tožena stranka negativno odločitev opre na oceno o neverodostojnosti tožnikov, potem se ne more hkrati opreti tudi na ugotovitev, da je podana notranja zaščita, saj to določilo pride v poštev, ko je preganjanje predhodno ugotovljeno. Določilo 4(5). člena Direktive št. 2004/83/EC izrecno opredeljuje pojem verodostojnosti prosilca za azil. Pri oceni verodostojnosti je treba razlikovati med tistimi nekonsistentnostmi, ki so materialne narave in se nanašajo neposredno na razloge za mednarodno zaščito, in ostalimi elementi, kot so starost prosilca za azil, sorodstvene vezi, nekdanje države in kraji prebivališča, prejšnje prošnje za azil, dokumenti o poti ipd. Če tožena stranka odločbo opre na določeno nekonsistentnost, ki ni materialne narave, mora utemeljiti, zakaj jo šteje za pomembno glede na celotno izpoved tožnikov. Tudi v primeru, če gre za nekonsistentnost materialne narave, ki je neposredno vezana na razloge za preganjanje, le-ta nima v vsakem primeru absolutnega pomena. Tožniki nimajo prav, ko navajajo, da bi morala tožena stranka prevajati celotna poročila, saj je lahko dovolj, da so stranki predočeni bistveni deli poročila v jeziku, ki ga razume.