TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 21/2003 z dne 3. 12. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu št. P 210/98 z dne 6. 11. 2002 se ne sprejme.

Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da je odločitev samovoljna in arbitrarna. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati, saj sta sodišči obrazložili svoje stališče, da začne zastaranje regresnega zahtevka teči prvi dan po dnevu izplačila odškodnine Takšna razlaga je razumna in v skladu s sedanjo enotno sodno prakso. Tudi če bi v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 31/81 z dne 14. 5. 1981), šlo za enak dejanski in pravni stan kot v njegovem primeru, ta praksa, glede na to, da se je sodna praksa kasneje spremenila, ne bi bila odločilna. Z vidika odstopa od sodne prakse je namreč pomembna sodna praksa, ki je aktualna v času sojenja. Glede na povedano, je očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic, neutemeljen.