TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v II. in III. tč. izreka razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, - da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, - da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in - da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju.