TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da v primeru

nakupne komisije komisionar pridobi lastninsko pravico na predmetu

pogodbe. Za takšno sklepanje ni podlage v določbah ZOR.

Tožena stranka je prodajo stvari utemeljevala na določbi 397. čl.

Carinskega zakona. Izkupiček od prodanih predmetov pa bi si tožena

stranka lahko pridržala (oziroma prenesla v korist občine, na območju

katere je bil storjen prekršek) zgolj v primeru, da bi bilo v

postopku o carinskem prekršku pravnomočno odločeno o odvzemu stvari

in bi bile stvari last storilca prekrška (6. odst. 37. čl. ZP). V

primeru, da bi bilo odločeno o odvzemu predmetov, ki niso storilčeva

last, pa bi tožena stranka izkupiček od prodanih odvzetih predmetov

morala izročiti lastniku (7. odst. 37. čl. ZP). Zgolj v primeru, da

gre za neznanega lastnika, bi po enem letu naveden izkupiček postal

dohodek občine.

Drugačna pa je situacija, ko v postopku o carinskem prekršku

pravnomočno ni bilo odločeno o odvzemu stvari, ker je bil postopek

ustavljen. Tožena stranka je s tem izgubila vsakršno pravno podlago

za posest nad zaseženimi stvarmi oziroma za zadrževanje izkupička od

zaseženih stvari, ki so bile tekom postopka prodane. Temeljna

obveznost tožene stranke je v tem primeru opredeljena v 1. odst. 168.

čl. ZP, to je, da se zaseženi predmeti vrnejo tistemu, ki so mu bili

zaseženi. Kot rečeno, navedena določba izhaja iz predpostavke, da

mora v primeru ustavitve postopka tožena stranka vzpostaviti prejšnje

posestno stanje glede zaseženih predmetov. Ker se v tem primeru

prekrškovnemu organu ni potrebno ukvarjati z vprašanjem, na kakšni

podlagi izvaja zaseženec svojo pravico do posesti (ali je lastnik

stvari), ni videti ovire, da bi tožena stranka upravičencu do vrnitve

stvari nanj prenesla izkupiček, ki ga je prejela od prodanih

zaseženih stvari v teku postopka. Vsekakor pa se tožena stranka v tem

okviru ne more uspešno sklicevati, da ima pravico zadržati izkupiček

od prodanih stvari zaradi izteka enoletnega roka v smislu 7. odst.

37. čl. ZP.