Zakon o varstvu državljanov Socialistične federativne...

283. Zakon o varstvu državljanov Socialistične federativne republike Jugoslavije na začasnem delu v tujini (ZVDZDT)

Na podlagi 1. točke 337. člena ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije izdajam

U K A Z
O RAZGLASITVI ZAKONA O VARSTVU DRŽAVLJANOV SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE NA ZAČASNEM DELU V TUJINI

Razglaša se zakon o varstvu državljanov Socialistične federativne republike Jugoslavije na začasnem delu v tujini, ki ga je sprejela Skupščina SFRJ na seji Zveznega zbora dne 26. marca 1980.

PR št. 848.

Beograd, 26. marca 1980.

Po pooblastilu Predsednika republike
podpredsednik Predsedstva SFRJ:
Lazar Koliševski s. r.
Podpredsednik Skupščine SFRJ:
Ivan Kukoč s. r.

Z A K O N
O VARSTVU DRŽAVLJANOV SOCIALISTIČNE FEDERATIVNE REPUBLIKE JUGOSLAVIJE NA ZAČASNEM DELU V TUJINI

I. TEMELJNE DOLOČBE

1. člen

Ta zakon ureja varstvo državljanov Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu: državljani) na začasnem delu v tujini, s tem da določa pogoje, ob katerih smejo odhajati državljani na začasno delo v tujino, da bi tam opravljali gospodarske in druge dejavnosti, oziroma pogoje, ob katerih se sme zanje posredovati pri zaposlovanju v tujini, da določa oblike varstva in določene pravice, ki se zagotavljajo državljanom med začasnim delom v tujini, ter določa pravice in dolžnosti organov družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti in drugih samoupravnih organizacij in skupnosti v zvezi z izvajanjem varstva ter z vrnitvijo državljanov, začasno zaposlenih v tujini, v skladu z njihovimi pristojnostmi oziroma dejavnostmi.

2. člen

Z odhodom državljanov na začasno delo v tujino je mišljeno po tem zakonu pošiljanje delavcev iz organizacije združenega dela v tujino, da bi tam opravljali gospodarske in druge dejavnosti, se strokovno usposabljali in uresničevali druge oblike poslovno- tehničnega sodelovanja, pošiljanje državljanov v tujino zaradi znanstvenega, prosvetno-kulturnega in tehničnega sodelovanja Socialistične federativne republike Jugoslavije z drugimi državami, pošiljanje učiteljev in vzgojiteljev, socialnih in drugih delavcev, da bi opravljali določene naloge in dela v zvezi z izvajanjem varstva državljanov, ki delajo in prebivajo začasno v tujini, pošiljanje državljanov na delo v mednarodne organizacije, kot tudi zaposlovanje državljanov pri tujih delodajalcih.

Varstvo po tem zakonu se zagotavlja državljanom, ki odhajajo na začasno delo v tujino po prvem odstavku tega člena, kot tudi njihovim družinskim članom.

3. člen

Varstvo državljanov na začasnem delu v tujini se zagotavlja, v skladu z zakonom, z mednarodnimi pogodbami in s samoupravnimi splošnimi akti ter izvaja z ukrepi in aktivnostmi, ki jih v mejah svoje pristojnosti oziroma dejavnosti izvajajo organi družbenopolitičnih skupnosti, samoupravnih interesnih skupnosti ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti.

4. člen

Državljani se smejo pošiljati na začasno delo v tujino, da bi tam opravljali gospodarske in druge dejavnosti, ter se sme zanje posredovati pri zaposlovanju v tujini v skladu s politiko zaposlenosti in zaposlovanja, z interesi in potrebami družbenoekonomskega razvoja in enotnega jugoslovanskega področja dela, ter z interesi državljanov samih, upoštevajoč pri tem interese in potrebe ljudske obrambe in družbene samozaščite v državi, kot tudi v skladu s politiko sodelovanja Socialistične federativne republike Jugoslavije s posameznimi državami.

5. člen

Organi družbenopolitičnih skupnosti, organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti ter druge samoupravne organizacije in skupnosti, družbenopolitične in druge družbene organizacije ter društva v mejah svoje pristojnosti oziroma dejavnosti:

1)

skrbijo za ustvarjanje pogojev za odpravljanje vzrokov za zaposlovanje državljanov pri tujih delodajalcih, kot tudi pogojev za njihovo vračanje z začasnega dela v tujini ter zaposlovanje oziroma delovno angažiranje v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji;

2)

prispevajo k napredku pri varstvu državljanov na začasnem delu v tujini in njihovih družinskih članov ter skrbijo za ustvarjanje pogojev za uresničevanje njihovih pravic in obveznosti v domovini ter za vzdrževanje in krepitev stikov s Socialistično federativno republiko Jugoslavijo;

3)

skrbijo za pravočasno obveščenost državljanov, zaposlenih začasno v tujini, o dogodkih v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, z zagotavljanjem tiska, knjig, radio- televizijskih programov in drugega informativnega gradiva.

Organi, organizacije in skupnosti iz prvega odstavka tega člena določajo v okviru svojih načrtov družbenoekonomskega razvoja programe ukrepov in aktivnosti pri ustvarjanju pogojev za povečanje zaposlenosti in za zaposlovanje oziroma delovno angažiranje državljanov, ki se vračajo z začasnega dela v tujini.

6. člen

Varstvo državljanov po tem zakonu izvajajo v mejah svojih pristojnosti oziroma v okviru svoje dejavnosti zvezni upravni organi in zvezne organizacije, pristojni organi v republiki oziroma pristojni organi v avtonomni pokrajini, organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti ter druge samoupravne organizacije in skupnosti - samostojno ali v sodelovanju z družbenopolitičnimi in drugimi družbenimi organizacijami in društvi.

Pri uresničevanju varstva iz 9. člena tega zakona sodelujejo tudi državljani na začasnem delu v tujini v skladu z mednarodno pogodbo in predpisi države, v kateri so zaposleni.

7. člen

Državljan sme na začasno delo v tujino, če je odslužil vojaški rok ali je kako drugače uredil to obveznost, kot tudi če nima vojaške specialnosti ali vojnega razporeda, posebnega pomena za ljudsko obrambo, če ni z zakonom, ki ureja vojaško obveznost, določeno drugače.

8. člen

Organizacije združenega dela, zbornice, splošna združenja, samoupravne interesne skupnosti ter druge samoupravne organizacije in skupnosti, organi družbenopolitičnih skupnosti, sindikati ter druge družbenopolitične in družbene organizacije zagotavljajo in usklajujejo v mejah svojih pravic in obveznosti z družbenim dogovorom samoupravno urejanje vprašanj, ki so širšega skupnega pomena za udeležence družbenega dogovora ali so splošnega družbenega pomena in se nanašajo na pogoje za odhod državljanov in njihovo varstvo na začasnem delu v tujini; način samoupravnega organiziranja; osnove in merila za razporejanje dohodka in delitev sredstev za osebne dohodke, kot tudi način uresničevanja drugih pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev, ki jih pošiljajo organizacije združenega dela na začasno delo v tujino; vzgojo in izobraževanje; ustvarjanje pogojev za družabno, kulturno-zabavno in športno življenje; negovanje nacionalne kulture in vzdrževanje stikov z domovino; ustvarjanje pogojev za vrnitev, zaposlovanje oziroma delovno angažiranje in vključevanje v družbeno in gospodarsko življenje; kriterije za začasno zaposlovanje državljanov v tujini, kot tudi na druga vprašanja v zvezi z varstvom državljanov na začasnem delu v tujini.

Organizacije združenega dela, samoupravne interesne skupnosti ter druge samoupravne organizacije in skupnosti urejajo v mejah svojih pravic in obveznosti določena vprašanja iz prvega odstavka tega člena, ki imajo skupen pomen, s samoupravnim sporazumom.

II. OSNOVNE OBLIKE VARSTVA DRŽAVLJANOV NA ZAČASNEM DELU V TUJINI

9. člen

Osnovne oblike varstva državljanov na začasnem delu v tujini po tem zakonu so:

1)

zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje državljanov ter zdravstveno varstvo njihovih družinskih članov;

2)

otroški dodatek in druge socialne dajatve;

3)

varstvo pri delu;

4)

nastanitev in prehrana;

5)

pridobitev dovoljenja za delo in bivanje v državi, v kateri se bodo zaposlili;

6)

varstvo v postopku pred sodišči in upravnimi organi v državi, v kateri so zaposleni;

7)

transfer prihrankov od osebnih zaslužkov in drugih denarnih prejemkov iz dela in socialnih dajatev;

8)

obveščanje o življenjskih razmerah in delovnih pogojih v državi, v kateri se bodo zaposlili, ter o pravicah iz dela in po delu;

9)

izobraževanje državljanov in njihovih družinskih članov;

10)

ustvarjanje pogojev za predšolsko vzgojo otrok ter vzgojo in izobraževanje otrok in mladine iz materinega jezika in na področju kulture narodov in narodnosti Jugoslavije v materinem jeziku;

11)

ustvarjanje pogojev za organiziranje samozaščite pri uveljavljanju pravic iz dela v državi, v kateri so zaposleni, za družabno, kulturno-zabavno in športno življenje, za vzdrževanje stikov z domovino, za negovanje nacionalne kulture ter za obveščanje o dogodkih v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji in v svetu;

12)

zavarovanje v primeru začasne brezposelnosti državljanov, zaposlenih pri tujih delodajalcih.

Varstvo iz prvega odstavka tega člena se zagotavlja z mednarodno pogodbo ali pogodbo o poslovnem sodelovanju in z drugo pogodbo oziroma z zakonom ali samoupravnim splošnim aktom.

Državljani se ne smejo pošiljati na začasno delo v tujino in se zanje ne sme posredovati pri zaposlovanju v tujini, če ni zagotovljeno varstvo iz točk 1) do 8) in iz 12. točke prvega odstavka tega člena.

Varstvo iz točk 9) do 11) prvega odstavka tega člena in druge oblike varstva se zagotavljajo v skladu s pogoji, potrebami in možnostmi.

10. člen

Če državljanu v delovnem razmerju s tujim delodajalcem v državi, s katero ni sklenjena mednarodna pogodba, ki bi zagotavljala zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavarovanje za primer začasne brezposelnosti, pravice iz tega zavarovanja niso zagotovljene niti s predpisi zadevne države, ali jih državljan ali njegovi družinski člani ne morejo uveljavljati ali jih uveljavljajo delno, ali jih ne morejo izkoristiti izven države, v kateri je državljan zaposlen, mora biti državljan, medtem ko je na začasnem delu v tujini, v skladu z zakonom obvezno zavarovan v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Če z mednarodno pogodbo ali s predpisi tuje države, v kateri je zaposlen državljan, ni zagotovljeno zdravstveno varstvo njegovih družinskih članov, ki živijo v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, mora biti državljan v skladu z zakonom obvezno zavarovan v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, da bi iz svojega dela v tujini zagotovil zdravstveno varstvo družinskih članov.

Če je poslan državljan na začasno delo v tujino na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 21. člena tega zakona, mora v primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena organizacija združenega dela oziroma organizacija, pristojna za mednarodno znanstveno, prosvetno-kulturno in tehnično sodelovanje oziroma druga organizacija ali organ, ki pošilja državljane na začasno delo v tujino, na svoje stroške ali stroške državljana zagotoviti vplačevanje prispevka za njegovo zavarovanje.

11. člen

Organ oziroma organizacija, ki pošilja državljana na začasno delo v tujino oziroma ki posreduje pri njegovi zaposlitvi v tujini, mora v skladu z zakonom poskrbeti za zdravniški pregled, da se ugotovi njegova zdravstvena zmožnost za delo pri določenih delih in nalogah v tuji državi, kot tudi, da se ugotovi njegovo zdravstveno stanje po vrnitvi z začasnega dela v tujini.

12. člen

Samoupravne interesne skupnosti s področja zaposlovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja in zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter otroškega in socialnega varstva, kot tudi pristojni organi in organizacije morajo izdati državljanu, ki je na začasnem delu v tujini, na njegovo zahtevo ali na zahtevo pristojnega organa države, v kateri je zaposlen, v rokih, določenih z zakonom oziroma s samoupravnim splošnim aktom, potrdilo in druge javne listine o dejstvih, na podlagi katerih uveljavljajo on sam in njegovi družinski člani posamezne pravice iz dela ter na podlagi dela in bivanja v tujini.

Če izdajo skupnosti, organi in organizacije iz prvega odstavka tega člena potrdila in druge javne listine na podlagi evidence, ki jo vodijo druge skupnosti, organi in organizacije, morajo priskrbeti potrebne podatke uradno.

III. POŠILJANJE DELAVCEV NA ZAČASNO DELO V TUJINO IZ ORGANIZACIJ ZDRUŽENEGA DELA

13. člen

Organizacije združenega dela lahko pošiljajo svoje delavce v tujino:

1)

za izvajanje investicijskih del;

2)

za opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del;

3)

za opravljanje nalog in del v poslovnih enotah ali v skupnih gospodarskih predstavništvih, ki jih ustanovijo v tujini;

4)

za strokovno usposabljanje in uresničevanje drugih oblik poslovno-tehničnega sodelovanja;

5)

za zaposlovanje v podjetjih, ki so jih ustanovile same ali skupaj s tujimi poslovnimi partnerji, ali v tujih podjetjih, v katera so vložile svoja sredstva;

6)

za zaposlovanje v bankah in drugih finančnih organizacijah, zavarovalnih in pozavarovalnih organizacijah, ki jih ustanovijo v tujini same ali skupaj s tujim poslovnim partnerjem kot članice pooblaščene temeljne ali združene banke oziroma kot članice zavarovalne skupnosti ali pozavarovalne skupnosti v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.

Pošiljanje delavcev na začasno delo v tujino na podlagi 2. točke prvega odstavka tega člena se uredi s pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki jo skleneta organizacija združenega dela in tuji poslovni partner.

Organizacije združenega dela ne smejo sklepati pogodb o poslovnem sodelovanju, s katerimi bi odstopile svoje delavce tujemu poslovnemu partnerju.

13.a člen

Organizacija združenega dela, ki pošilja delavce na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 13. člena tega zakona v države, s katerimi je sklenjena mednarodna pogodba o socialnem zavarovanju, zagotavlja zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje na način, ki onemogoča dvojno zavarovanje, razen v primerih iz drugega odstavka 10. člena tega zakona.

14. člen

Za izvajanje investicijskih del v tujini in opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del v tujini (1. in 2. točka prvega odstavka 13. člena) sme pošiljati organizacija združenega dela delavce, ki so pri njej ali pri njenih kooperantih v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Če organizacija združenega dela, ki izvaja investicijska dela oziroma opravlja proizvodna dela, storitve in druga dela v tujini, ali njeni kooperanti ne morejo zagotoviti potrebnih delavcev, ki bi bili v delovnem razmerju za nedoločen čas, se določijo, ne glede na prvi odstavek tega člena, s samoupravnim splošnim aktom pogoji za pošiljanje na delo v tujino delavcev, ki sklenejo delovno razmerje za določen čas.

Delavci, ki so sklenili delovno razmerje za določen čas, se smejo poslati na delo v tujino najdalj za 12 mesecev.

15. člen

Delavci, ki jih pošlje organizacija združenega dela na začasno delo v tujino na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 13. člena tega zakona, imajo enake pravice, obveznosti in odgovornosti kot delavci te organizacije v državi.

Način uresničevanja pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev iz prvega odstavka tega člena, primeri, ko lahko delavec iz opravičenih razlogov zavrne napotitev na začasno delo v tujino, kot tudi izbira, razporejanje, trajanje dela v tujini, nadomeščanje in razporejanje teh delavcev po vrnitvi v državo, se urejajo s samoupravnimi splošnimi akti.

Med delom v tujini se zagotovijo delavcu pogoji, ki mu omogočajo, da ustvari na podlagi rezultatov dela organizacije združenega dela in svojega delovnega prispevka ustrezen osebni dohodek glede na čisti zaslužek, ki ga imajo ustrezni delavci - državljani države, v kateri se izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela, oziroma v višini osebnega dohodka, ki ga določa samoupravni splošni akt, če je to za delavca ugodneje.

Osebni dohodek, ki ima značaj zajamčenega osebnega dohodka v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, se delavcem iz prvega odstavka tega člena določi med začasnim delom v tujini s samoupravnim splošnim aktom organizacije združenega dela v skladu s samoupravnim sporazumom, ki ga sklenejo organizacije združenega dela, ki izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela v določenih tujih državah.

Razporeditev delovnega časa delavcev, poslanih na začasno delo v tujino, se sme v skladu s pogoji, določenimi s samoupravnim splošnim aktom, prilagoditi delovnemu času v državi, v kateri se izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela; pri tem v okviru tako razporejenega delovnega časa skupen delovni čas delavca v enem letu v povprečju ne sme biti daljši od 42 ur na teden.

16. člen

Delavcem, poslanim na začasno delo v tujino za izvajanje investicijskih del ali opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del, se zagotovita vsaj takšna nastanitev in prehrana, kot ju imajo ustrezni delavci - državljani države, v kateri se izvajajo investicijska dela ali opravljajo proizvodna dela, storitve in druga dela, oziroma v skladu s pogoji za nastanitev in prehrano v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, ki jih določa družbeni dogovor oziroma samoupravni sporazum, če je to za delavca ugodneje.

Zakon o varstvu državljanov Socialistične federativne republike Jugoslavije na začasnem delu v tujini (ZVDZDT)

Časovnica