TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka s pritožbo.

Skladno z določilom tretjega odstavka 44. člena ZPP ima namreč sodišče korekturno dolžnost le, če je vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede očitno prenizka ali previsoka in zato nastane vprašanje o stvarni pristojnosti sodišča. Po določilu prvega odstavka 31. člena ZST-1 pa je korekturna dolžnost podana le, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da navedena sporna vrednost ne odstopa in da je primerna ter je začelo z vodenjem postopka, temu pa ni nasprotovala tudi nobena od pravdnih strank. Zato sodišče prve stopnje v tem primeru ni imelo pravne podlage za določitev vrednosti spornega predmeta, ki bi bila drugačna od vrednosti spornega predmeta, ki sta jo tožnici navedli v tožbi. V kolikor sta toženki bili mnenja, da postavljena sporna vrednost ni primerna, bi morali na to opozoriti v odgovoru na tožbo oziroma tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Tam sta imeli možnost, da ugovarjata temu, da vrednost spornega predmeta ni navedena diferencirano. Ustavno sodišče RS se je že izreklo, da tudi v primeru, ko zakonodajalec odgovornost za zavarovanje strankinih pravic v določeni meri nalaga sodišču, to ne pomeni, da stranke niso tudi same dolžne poskrbeti za varstvo svojih pravic v postopku, in da je logično pričakovanje, da bodo predvsem stranke same skrbele za ustrezno varstvo svojih pravic oziroma da bodo same nosile negativne posledice ne dovolj skrbnega ravnanja v postopku.