IZREK
I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.
JEDRO
Res je sicer, da je sodišče v obsojenčevi navzočnosti zaslišalo le oškodovanca R. G. in M. T., medtem ko je izpovedbe prič T. P., M. F., N. M., D. B. in H. K. ter pisno izvedensko mnenje stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke A. K. prebralo v soglasju s strankami (drugi odstavek 340. člena ZKP). Stranke na prebrano niso imele pripomb (str. 206 spisa). Sodišče je navedene priče iz razloga smotrnosti in ekonomičnosti postopka zaslišalo zunaj glavne obravnave in sicer na naroku, razpisanem za dne 16. 10. 2014, ko je bil obsojenec pravilno vabljen na obravnavo in nanju ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Priča N. M. pa je bila zaslišana zunaj glavne obravnave dne 11. 11. 2014, ko je bil zoper obsojenca odrejen prisilni privod, ki pa ni bil realiziran. Iz navedenega torej izhaja, da je sodišče obsojencu dalo možnost seznaniti se o izpovedbah prič, jim zastavljati vprašanje oziroma v postopku aktivno sodelovati, pa se je sam s svojim izmikanjem temu odrekel. Kasneje, ko je bila opravljena glavna obravnava na kateri je bil navzoč, pa je, kot je bilo že pojasnjeno, dal soglasje k branju izpovedb teh prič in na prebrano ni imel pripomb. V tej kazenski zadevi je bila glavna obravnava opravljena na narokih dne 4. 12. 2014 in 13. 1. 2015 in na obeh narokih je bil obsojenec navzoč. Tako je njegova navedba, da ni bil navzoč na javni razpravi, s čimer naj bi mu sodišče kršilo ustavo in zakon ne samo neutemeljena, temveč tudi protispisna.
Sodišče obsojencu tudi ni kršilo pravice do pritožbe s tem, ker sodba višjega sodišča ne vsebuje pravnega pouka o pravici do pritožbe, ki naj bi ga zagotavljal celo 127. člen Ustave RS. V navedeni ustavni določbi je opredeljeno le, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi. Res je sicer, da je v določenih primerih, ki so navedeni v 398. členu ZKP, mogoče vložiti pritožbo na tretjo stopnjo in sicer 1) če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s katero je bila izrečena taka kazen; 2) če je sodišče druge stopnje na podlagi opravljene obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače kakor sodišče prve stopnje in na tako ugotovljeno dejansko stanje oprlo svojo sodbo; in 3) če je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe in mu izreklo sodbo, s katero ga je spoznalo za krivega. Obravnavana kazenska zadeva pa ne spada med te v zakonu taksativno navedene izjeme. Obsojenec je bil namreč s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, za kar mu je bila izrečena kazen osem mesecev zapora, pritožbeno sodišče pa je takšno sodbo potrdilo. V takšni procesni situaciji pa je zoper pravnomočno sodno odločbo mogoče vložiti le izredno pravno sredstvo, torej tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je obsojenec vložil.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.