TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o tožnikovih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Določba 394. člena ZOR je le omejeno kogentna, torej le toliko, kolikor jo omejuje drugi zakon, sicer pa je dispozitivne narave, kakor pretežna večina drugih določb obligacijskega prava. Omejitve določajo predvsem monetarni in finančni predpisi.

Sklep pravne prednice tožene stranke-zavarovalnice z dne 26.6.1989 ne krši načela načela denarnega nominalizma. Sodna praksa je upoštevala dogovore pogodbenikov o različnih klavzulah, sklenjenih v tem obdobju z namenom ohranitve realne vrednosti denarne obveznosti, če taki dogovori niso bili v nasprotju s prisilnimi predpisi v času sojenja (pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz junija 1992). Zato ni nobene ovire, da se ne bi upošteval sklep z dne 26.6.1989, ki je bil več kot samo dogovor pri sklepanju posamezne pogodbe, saj je utemeljeval takratno splošno poslovno politiko zavarovalnice v vseh pogodbah o zavarovanju splošne odgovornosti.

Če je pri poravnalni ponudbi tožene stranke-zavarovalnice res šlo za izraz splošne poslovne prakse tožene stranke-zavarovalnice, potem je bila tožena stranka-zavarovalnica takrat dolžna enako obravnavati vse oškodovance. Tožnik je torej upravičen zahtevati enako obravnavanje, saj ne more biti na slabšem od oškodovancev, ki jim je tožena stranka v tistem obdobju izplačala odškodnino z upoštevanjem valorizacije zavarovalne vsote.