TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se v delu, s katerim je bilo pravnomočno razsojeno o plačilu zneskov 351.485,20 EUR (prej 84.229.913,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.1993 dalje ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v tem delu razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z določbo 2. člena Pogodbe I sta se pogodbeni stranki najprej dogovorili, da mora tožena stranka kredit vračati postopoma, v 12 mesecih od črpanja posameznega zneska kredita ("vračilni rok je 12 mesecev od črpanja"). Nato pa sta na koncu iste pogodbene določbe dodali zapis "skrajni rok je 22.1.1993". Glede na to, da gre za okvirni kredit, ki ga je imela tožena stranka po pogodbi možnost črpati najkasneje do 24.1.1992, je treba navedeno pogodbeno določbo razlagati tako, da je skrajni rok 22.12.1993 za vrnitev kredita predviden za tisti del kredita, ki bi ga tožena stranka črpala v pogodbeno dogovorjenem skrajnem roku za črpanje, torej 24.1.1992. Zato dogovor o vračilnem roku 12 mesecev od črpanja ne pomeni samo možnosti tožene stranke, da lahko posamezni znesek kredita vrne v 12 mesecih od njegovega črpanja, ampak predstavlja ta pogodbena določba njeno obveznost, da v navedenem roku vrača posamezne zneske kredita. Zato tudi zastaranje vsake posamezne terjatve na vrnitev kredita teče od izteka roka 12 mesecev za njegovo vrnitev.