TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

S sklepom revizijsko sodišče nižjima sodiščema ni naložilo odprave kakšnih konkretnih pravdnih dejanj, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zato, da bi se vsa sporna vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obravnavala. To pa je bilo v ponovljenem postopku storjeno. Tudi tožena stranka v reviziji ni konkretno navedla, katera procesnopravna vprašanja naj bi, kljub napotkom revizijskega sodišča, ostala neobravnavana. Vkolikor pa je revizija mnenja, da bi morali nižji sodišči sprejeti mnenje revizijskega sodišča, da uporaba določbe 395. člena ZOR morda ni izključena pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru 395. člena ZOR za določbo materialnega prava. Na materialnopravno presojo revizijskega sodišča pa nižji sodišči nista bili vezani. Nesprejemanje materialnopravnih nadziranj revizijskega sodišča s strani nižjih sodišč zato ne pomeni kršitve določbe 1. odstavka 377. člena ZPP, kot to v reviziji zmotno meni tožena stranka.

Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje v času veljavnosti zakona o deviznem poslovanju SFRJ. Po zdaj veljavni ureditvi je valutna klavzula dovoljena. Izpolnitve obveznosti sicer ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. člen zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I), ni pa več nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila. Ovira za tak zahtevek bi bila prepoved valutne klavzule. Te pa, kot je že povedano, glede na določbo 5. člena zakona o deviznem poslovanju zdaj ni več. Zato tudi ni več razlogov, da bi se določba 395. člena ZOR še uporabljala pri odločanju o tolarskem zahtevku na izpolnitev obveznosti pri kateri je bila dogovorjena valutna klavzula.