TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 134/2004 z dne 19. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp št. 871/2003 z dne 25. 3. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III K 293/2000 z dne 22. 10. 2003 se ne sprejme.

Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ker so sodišča z izpodbijanimi sodbami ugotovila, da pritožnik z ogledom kraja dejanja očitno ne more biti uspešen, saj bi bil ogled smiseln le v primeru razhajanja med podatki iz zapisnika o ogledu kraja kaznivega dejanja in ugotovitvami izvedenca, taki ugotovitvi pa ni mogoče odreči razumnosti, pritožniku pravica do izvajanja dokazov v korist obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave ni bi bila kršena. Določbi prvega in drugega odstavka 445. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - ZKP) je mogoče razlagati v smislu zagotavljanja kontradiktornosti, kar pomeni, da mora sodišče obdolžencu zagotoviti pravico, da se pred odločanjem pritožbenega senata tudi v skrajšanem postopku seznani s stališči, pisnimi predlogi in drugimi navedbami tožilca ter da ima možnost, da se do njih v primernem času opredeli (odločba št. U-I-426/02, Up-546/01 z dne 23. 10. 2003, Uradni list RS, št. 114/2003). Na to stališče se Ustavno sodišče sklicuje tudi v tej zadevi. Pritožnik ne zatrjuje, da s stališči, predlogi in navedbami tožilca ni bil seznanjen, zato mu zgolj s tem, da ni bil vabljen na sejo senata pritožbenega sodišča v skrajšanem postopku, kljub temu da je to v pritožbi zahteval, ni bila kršena pravice do obrambe iz prvega odstavka 29. člena Ustave. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.