TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 2.044,68 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Pravilen je zaključek, da ima toženka, ki se ukvarja z organizirano športno dejavnostjo, ob upoštevanju okoliščin konkretnega lastninjenja športnih objektov, pravico do posesti na teh nepremičninah.

V času uveljavitve ZSpo ni bilo jasno, kdo in v kakšnem postopku bo odločil o priglašeni lastninski pravici. Posledično s sprejemom sklepa med strankama še ni bilo jasno oziroma razčiščeno, kdo je lastnik spornih nepremičnin in da je bilo lastninjenje tedaj že končano. Prav to, da naj ostane upravljanje športnih objektov v sferi toženke, pa izhaja iz sklepa in dopisa, s čimer je bil vsebinsko jasno opredeljen njun tedanji materialnopravni odnos, tako glede vsebine (tj. odprtega vprašanja glede lastninjenja športnih objektov), toženkinega upravičenja do posesti (tj. nadaljnjega upravljanja) kot tudi časa njegovega trajanja (tj. do pravnomočnosti oziroma zaključka lastninjenja).

Ni avtomatičnega enačaja med lastninsko pravico in upravljanjem s športnimi objekti v javnem interesu, niti dvoma, da bi lahko poseg v toženkino posestno upravičenje, zgolj na temelju gole, olastninjene pravice, škodoval javnemu interesu v športu, prav tistemu, ki ga je že v času lastninjenja prepoznala sama tožnica, ki je toženki športne objekte prepuščala v upravljanje in izvajanje organizirane športne dejavnosti. Tako je toženkino posestno upravičenje utemeljeno tudi z vidika javnega interesa in ne nasprotuje bistvu lastninske pravice, niti pravni varnosti.