TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Kadar zavarovalna skupnost iz naslova zavarovanja imetnika motornega
vozila proti odgovornosti za škode, povzročene drugim pri rabi
motornega vozila, izplača oškodovancu preostanek zavarovalne vsote v
zvezi z njegovo škodo, je v zamudi z izpolnitvijo te svoje obveznosti
od takrat, ko ima na razpolago dovolj podatkov za presojo
utemeljenosti zahtevka za izplačilo preostanka zavarovalne vsote (54.
člen in 3. odstavek 55. člena zakona o temeljih sistema
premoženjskega zavarovanje, Ur.l. SFRJ, št. 24/76 ter 314. člen in 1.
odstavek 324. člena zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št.
29/78 in 39/85).

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožnikovemu
zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati od
zneska 4.000.000 din zamudne obresti za čas od 6.1.1987 do 6.7.1987
(po obrestnih merah 61 %, 84 % in 95 %, kakor so za posamezne dele
tega razdobja veljale). Odločitev je v tem obsodilnem delu utemeljilo
s tem, da je tožnik 6.1.1987 zahteval od tožene stranke plačilo
preostanka zavarovalne vsote iz naslova odškodnine, tožena stranka mu
je to tudi plačala 6.7.1987, pri tem pa je bila od 6.1.1987 dalje v
zamudi s plačilom, ker je že takrat imela na podlagi zdravniškega
spričevala z dne 25.12.1986 dovolj podatkov za odmero odškodnine.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene
stranke in izpodbijani obsodilni del sodbe prve stopnje tako
spremenilo, da je tožnikov zahtevek v celotnem preostalem delu
zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da ima plačilo odškodnine
enak učinek kot izdaja sodbe o odškodnini. Zato tožnik ni upravičen
do zamudnih obresti od prostovoljno plačane odškodnine.
Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka
vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog
zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno
ugotovilo, da je imela tožena stranka najmanj 6.1.1987 dovolj
podatkov za odmero odškodnine. Zato je bila od tega dne do dejanskega
izplačila v zamudi. Razlogi sodbe druge stopnje so pravno zmotni, v
celoti favorizirajo dolžnika, ki je v zamudi. Tožeča stranka predlaga
spremembo izpodbijane sodbe, tako da se razsodi enako, kot je
razsodilo sodišče prve stopnje.
Revizijsko sodišče je ugodilo reviziji. Sodbo sodišča druge stopnje
je spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v
izpodbijanem delu potrdilo prvostopno sodbo. V razlogih je med drugim
navedlo:
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka plačala
tožniku 1.000.000 din 24.10.1986 na podlagi zahtevka z dne 12.9.1986
in 4.000.000 din na podlagi zahtevka z dne 6.1.1987. Ugotovilo je
tudi, da je z zahtevkom 6.1.1987 tožnik terjal plačilo 4.000.000 din,
to je razliko do zavarovalne vsote. Ob teh dejanskih ugotovitvah
sodišča prve stopnje je pomembno še naslednje skladno trditveno
gradivo pravdnih strank: Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je od
tožene stranke pred pravdo zahtevala izplačilo celotne zavarovalne
vsote in da je bil tožnik, glede na naravo telesnih poškodb,
upravičen do višje odškodnine. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo
navedla, da je tožnik v zvezi s škodo (đ), od nje prejel zavarovalno
vsoto, ki je veljala ob škodnem dogodku. Ko tožena stranka pri tem ni
trdila, da naj bi z izplačanimi 5.000.000 din tožnik prejel popolno
odškodnino je iz citiranega skladnega gradiva pravdnih strank jasno,
da tožnik z zahtevkom z dne 6.1.1987 ni terjal od tožene stranke
plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, za katero je
menil, da jo je upravičen prejeti - temveč le izplačilo
preostankazavarovalne vsote, seveda zaradi obveznosti tožene stranke,
da poravna tožnikovo škodo do višine zavarovalne vsote - na eni
strani, na drugi strani pa tudi, da tožena stranka ni svojega plačila
štela za nič drugega, kakor za izplačilo zavarovalne vsote in to v
zvezi s tožnikovo škodo, kakor se je sama izrazila v odgovoru na
tožbo.
Pri doslej povzeti podlagi presoje revizijskega sodišča je treba
pritrditi revizijski graji uporabe materialnega prava v izpodbijani
pravnomočni sodbi. Ni se mogoče strinjati s presojo sodišča druge
stopnje, na kateri temelji izpodbijana sodba. Načelno stališče, da
zamudne obresti od pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko
škodo tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je
bila odškodnina odmerjena - velja za primere, ko sodišče odmerja
odškodnino. To je iz besedila citiranega načelnega stališča
(sprejetega na XXXIII. skupni seji Zveznega sodišča, republiških in
pokrajinskih vrhovnih sodišč ter Vrhovnega vojaškega sodišča, ki je
bila 29.5.1987 v Bugojnu) stališče sodne prakse neutemeljeno
sklicevala. Prav tako ni mogoče pritrditi sodišču druge stopnje, da
je v obravnavanem primeru treba enačiti učinke prostovoljne
izpolnitve odškodninske obveznosti z učinki sodbe o odškodnini. Pri
ugotovljeni, prej povzeti dejanski podlagi pravne presoje
revizijskega sodišča, v obravnavani zadevi namreč ni šlo za izplačilo
celotne odškodnine, ampak je šlo le za izplačilo celotne zavarovalne
vsote v zvezi s tožnikovo škodo.
Sodišče prve stopnje se je ob ugotovljeni podlagi svoje pravne
presoje pravilno sklicevalo na pravilo takojšnje izpolnitve iz 314.
člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 in
39/85) in razlago 54. člena in 3. odstavka 55. člena zakona o
temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ,
št. 24/76) v sodni praksi, da namreč zamudne obresti niso del
zavarovalne vsote (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SR
Slovenije z dne 29.5.1985). To pravno mnenje ni v nasprotju s
kasnejšim načelnim stališčem, ki je bilo sprejeto 29.5.1987 v
Bugojnu, in je bilo že citirano. Zato je ob ugotovljeni dejanski
podlagi sojenja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno
pravo, posebej 324. člen in 1. odstavek 277. člena ZOR, ko je toženi
stranki naložilo plačilo zamudnih obresti od zneska 4.000.000 din za
čas od 6.1.1987. Sodišče druge stopnje pa je tako z ugoditvijo
pritožbi tožene stranke in izpodbijano spremembo sodbe prve stopnje
zmotno uporabilo materialno pravo.