TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Nesoglasja med strankama glede opravljenega števila ur nad mesečno obveznostjo, ki ga tožena stranka ni plačala, v veliki meri izhajajo iz tožničinega pojmovanja delovnega časa, v katerega je po njenem mnenju potrebno šteti ves čas, ko je bila tožnica na razpolago delodajalcu oziroma ni mogla prosto razpolagati s svojim časom, sem pa je tožnica vštevala tudi več kot štiriurno prekinitev dela. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni mogoče teh ur čakanja na delo v okviru deljenega delovnega časa zajeti v efektivni delovni čas. Pravilno je tudi ugotovilo, da v efektivni delovni čas po 2. odstavku 3. člena ZDCOPMD tudi ni zajet čas razpoložljivosti. Tožničina štiriurna prekinitev pa tudi ni čas razpoložljivosti, saj je to čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del.

Po določbi 3. odstavka 230. člena ZDR-1 se določbe 3. do 7. odstavka 79. člena tega zakona v zvezi s plačilom odpravnine delavcu zaposlenemu za določen čas uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1 in ne za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekel po uveljavitvi tega zakona. Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena pred uveljavitvijo ZDR-1, zato do odpravnine ob njenem prenehanju ni upravičena.