TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Med strankama ni sporno, da grožnje, ki naj bi jih tožnik preko očeta prejemal od svojega strica, niso bile povezane z njegovo pripadnostjo določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, političnem prepričanju ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo v predmetni zadevi za kakšno posebno obliko krvnega maščevanja ali za neko drugo pripadnost družbeni skupini v smislu petega odstavka 27. člena ZMZ-1 v povezavi z zatrjevanim zemljiškim sporom. Zato ima tožena stranka prav, da tožnik ne izpolnjuje materialno-pravnega pogoja za podelitev statusa begunca.

Stališče tožene stranke, da stranke ni treba seznaniti z dejstvi, ki se nanašajo nanjo, ker so ji ta dejstva zaradi tega že znana, ni pravilno. Kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016 (37. točka obrazložitve), je namreč bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve. Iz te pravice izhaja, da mora biti stranki zagotovljena pravica, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v spisu in ki lahko vpliva na odločitev.

Tožnikove navedbe iz upravnega postopka in v tožbi očitno ne dajejo potrebne podlage za ugotovitev, da pri njem obstaja utemeljeno tveganje nastanka resne škode in sicer zaradi nizke stopnje intenzivnosti in resnosti zatrjevanih groženj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer tožnik tudi nobenega elementa v njegovi izpovedbi o strahu pred resno grožnjo ni podkrepil s kakršnimikoli listinskimi dokazi o zemljiškem sporu.