Odločba o ugotovitvi, da je 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v neskladju z Ustavo in odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani

1347. Odločba o ugotovitvi, da je 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v neskladju z Ustavo in odločba o razveljavitvi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani in sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani

Številka: U-I-207/08-10

Up-2168/08-12

Datum: 18. 3. 2010

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo, v postopku za preizkus pobude in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Suvade Alagič, Jesenice, ki jo zastopa Marjana Verstovšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. marca 2010

Člen 25 Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) je v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče.

Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Do odprave ugotovljenega neskladja se v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljajo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) in prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrne.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 3. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08) v zvezi s tarifno številko 3481 Tarife se zavrže.

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1588/2008 z dne 12. 6. 2008 in sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 1937/2006 z dne 5. 12. 2007 se razveljavita in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo zahtevek pritožnice, s katerim je uveljavljala povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je zavrnilo pritožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da je treba utemeljenost odškodninskega zahtevka, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) pritožničinega položaja ne ureja, presojati na podlagi 26. člena Ustave in ob smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava. To pomeni, da morajo biti za priznanje pravične denarne odškodnine izkazani vsi elementi splošnega civilnega delikta. Sodišči sta zavzeli stališče, da je mogoče oškodovancu ob analogni uporabi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem prisodi sodišče oškodovancu za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice pravično denarno odškodnino, prisoditi pravično denarno odškodnino tudi v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pritožničin zahtevek je bil zavrnjen zato, ker po oceni sodišč ni izkazala obstoja pravno priznane nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zadostne intenzitete.

2. Pritožnica uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Sodiščema očita, da se nista opredelili do njenih navedb, po katerih je odškodninski zahtevek utemeljevala ne le na kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, temveč tudi na kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišči naj bi odškodninsko odgovornost države tudi napačno presojali na podlagi določb OZ, namesto neposredno na podlagi določb Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica poudarja, da po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) že zgolj objektivno dejstvo nerazumno dolgega sodnega postopka zadošča za priznanje denarne odškodnine. ESČP naj bi zato vse pritožbe reševalo brez zaslišanja strank. Meni, da bi moralo zato tudi v njenem primeru za ugoditev tožbenemu zahtevku zadoščati že objektivno dejstvo, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Zato naj tudi za odločitev v njenem primeru ne bi bilo pomembno, kakšne predpostavke za priznanje pravične denarne odškodnine predpisuje oziroma Pritožnica dalje meni, da je ocena sodišč, po kateri naj ne bi izkazala, da je trpela duševne bolečine, tudi sicer napačna. Poudarja tudi, da je odgovornost države za nerazumno dolgo trajanje sodnega postopka objektivna. Meni, da bi lahko sodišči glede tega vprašanja analogno uporabili določbe ZVPSBNO. Sodišči bi lahko po njenem mnenju analogno uporabili tudi merila iz 4. člena ZVPSBNO. Poleg tega naj bi bila po sodni praksi ESČP država tista, ki mora dokazati, da je zagotovila varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. Tega naj tožena stranka v njenem primeru ne bi izkazala. Izpodbijani sodbi naj bi tudi, ne da bi bilo to posebej obrazloženo, odstopali od ustaljene sodne prakse. Pritožnica se sklicuje na sodni odločbi, ki naj bi bili izdani v identičnih sporih in v katerih naj bi Višje sodišče razveljavilo zavrnilni sodbi sodišča prve stopnje. V enem od razveljavitvenih sklepov naj bi Višje sodišče tudi zapisalo, da je ocena sodišča prve stopnje, po kateri pritožnik ni trpel duševnih bolečin, zmotna. Pritožnica dalje navaja, da naj bi v slovenski sodni praksi tudi sicer obstajali primeri, v katerih naj bi bila tožnikom prisojena odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, in sicer prav tako za škodo, ki je nastala pred uveljavitvijo ZVPSBNO. V dokaz teh navedb prilaga dve prvostopenjski sodbi ter sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča. Dodaja še, da bi bila glede na odločitev sodišč v njeni zadevi v primeru, če bi zanjo že veljal ZVPSBNO, torej če bi bil delovni spor zaključen po 1. 1. 2007, upravičena do denarne odškodnine. Zato meni, da je v ustavno nedopustnem neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, za katere ZVPSBNO velja. Pravna praznina po mnenju pritožnice ne bi smela biti razlog za to, da ji odškodnina ni bila prisojena. Poudarja, da je država po 5. členu Ustave dolžna varovati človekove pravice na svojem ozemlju. Ker naj bi ji pravico do denarne odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja neposredno zagotavljali že EKČP in Ustava, meni, da je v njenem primeru sporna le še višina odškodnine. Ustavnemu sodišču zato predlaga, naj sámo spremeni izpodbijane sodbe in ji prisodi pravično denarno odškodnino.