TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popr.) se razveljavi.

Izpodbijana določba prvega odstavka 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) zahteva od sodišč, naj ne upoštevajo in se ne opredeljujejo do pravočasne in pravilno izražene procesne aktivnosti tožene stranke (odgovora na tožbo in morebitnih pripravljalnih vlog) zaradi krivdne opustitve udeležbe tožene stranke pri drugem procesnem dejanju (poravnalnem naroku ali prvem naroku za glavno obravnavo). Izpodbijana določba s tem in zato, ker pomeni odstop od z isto ustavno določbo zajamčenega načela poštenega sodnega postopka, posega v pravico do enakega varstva pravic tožene stranke iz 22. člena Ustave. Zakonodajalec je z izpodbijano določbo želel pospešiti in povečati učinkovitost postopka v delovnih in socialnih sporih. Ker presojani poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave toženih strank zasleduje ustavno dopusten cilj, s tega vidika ni nedopusten. Ustavno sodišče pri presoji primernosti posega v človekove pravice ocenjuje, ali je poseg sploh primeren za dosego ustavno dopustnega cilja omejitve človekove pravice. Delovna in socialna sodišča lahko uporabljajo novosti Zakona o pravdnem postopku , v katerih je izpeljano načelo, da je tudi odgovornost oziroma breme strank, da prispevajo h koncentraciji in pospešitvi postopka kot tudi k vsebinski kakovosti sodnega varstva. Na ta način lahko zagotovijo, da je procesno gradivo zbrano čim prej, tako da je postopek končan že na prvem naroku Poleg tega ni mogoče sklepati, da v pravdnih postopkih v primerjavi z delovnimi in socialnimi postopki pogosteje prihaja do situacij, ko neudeležba pravilno vabljene tožene stranke ne ovira hitrega in učinkovitega zaključka postopka, niti da je "prisilna" udeležba na poravnalnem naroku v delovnih ali socialnih sporih kaj bolj učinkovita. Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče ugotovilo, da prvi odstavek 28. člena ZDSS-1 nima nobenega dodatnega koristnega učinka na doseganje ciljev zakonodajalca. Torej izpodbijana omejitev človekove pravice tožene stranke iz 22. člena Ustave ne izpolnjuje pogoja primernosti. Zato pomeni nedopusten poseg v to človekovo pravico in je v neskladju z 22. členom Ustave.