TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijana sodba delno potrdi ter delno spremeni na način, da se odslej glasi:

″I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 4.866,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.800,00 EUR od 5.3.2017 dalje do plačila in od zneska 66,30 EUR od 8.3.2017 dalje do plačila.

II. Presežni tožbeni zahtevek se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 1.800,81 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.″

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti pritožbene stroške v višini 52,80 EUR.

Sodišče prve stopnje je zaradi tožnikovih opustitev (njegove neskrbnosti v zvezi z obveščanjem delodajalca o stanju klančine) po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo njegov soprispevek v višini 10% in je pritožbeno zavzemanje za višji soprispevek neutemeljeno. Iz npr. točk 12., 14., 16. in 17. obrazložitve izpodbijane sodbe so namreč razvidne številne protipravne opustitve delodajalca, ki so pripeljale do obravnavane nesreče. Neutemeljeno je obširno pritožbeno polemiziranje o lastništvu klančine s strani N. d.d., pri čemer je bil delodajalec le najemnik garaž v objektu. Delodajalec je namreč tisti, ki bi moral tožniku zagotoviti varno delovno okolje. V tem delu toženka neutemeljeno problematizira, kdo naj bi bil zadolžen za čiščenje klančine (N. d.d., upravnik). Predmetno klančino so namreč po potrebi čistili delodajalčevi, najemnikovi vozniki (op. na razpolago so imeli celo sol in lopate) in v konkretnem primeru jo je bil tožnik primoran očistiti, da bi lahko opravili svoje delo. Delodajalec mora zagotoviti varno delovno okolje, zato ni mogoče slediti zavzemanju, da ni imel vpliva na delovanje talnega gretja in na režim čiščenja.

Konkretni primer je treba primerjati s podobnimi zadevami, to je z zadevami, v katerih so oškodovanci utrpeli zlome gležnjev (glej npr. hujši zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 332/2006 z dne 14.9.2005 in II Ips 39/2005 z dne 24.4.2003) in upoštevaje konkretne okoliščine individualnega primera, med katerimi velja kot bistveno izpostaviti, da tožnik ni utrpel duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da gre očitno za nekoliko lažji zlom gležnja. Po presoji pritožbenega sodišča znaša primerna denarna odškodnina pri tožniku za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti 5.000,00 EUR in za strah 1.000,00 EUR, kar znaša skupaj cca. 5,2 PNP.