TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena KZ-1 z izvršitvenima oblikama „izdeluje in prodaja“. V konkretnem delu opisa dejanja v pravnomočni sodbi je opisano obsojenčevo dalj časa ponavljajoče se ravnanje (od 5. 3. 2008 do 13. 5. 2011), ki se je izvrševalo skozi daljše časovno obdobje in je tako izdelovanje in prodaja pripomočkov trajalo ves čas, ko je trajalo izvršitveno ravnanje, torej v celotnem obdobju, ki je zajet v opisu dejanja v pravnomočni sodbi.

Kadar gre za pomoč k določenemu kaznivemu dejanju, sodišču ni potrebno v opis dejanja pomoči ponovno vnašati celotnega opisa dejanja storilca kaznivega dejanja pri katerem pomočnik pomaga. Tehnike opisa dejanja so različne. Kadar gre za razmerje kaznivo dejanje storilca in pomoč h kaznivemu dejanju, je kaznivo dejanje pomoči zadovoljivo označeno tako, da se opis dejanja sklicuje na predhodno ravnanje storilca dejanja, pri katerem pomočnik pomaga.

Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije se ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v izreku sodbe, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa kaznivih dejanj in abstracto. Kadar gre za pomoč, je potrebno na abstraktni ravni presojati zakonske znake kaznivih dejanj (zakonske znake kaznivega dejanja, pri katerem storilec pomaga), pri presoji, ali gre za dve kaznivi dejanji in je obsojenec dve kaznivi dejanji storil v steku ali pa je stek le navidezen.

Če gre za dokaze, pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe naše države, na območju, na katerem država izvaja suverenost.

Kadar so v kazenskem postopku predloženi dokazi, ki so bili pridobljeni s strani tujih organov v tujini, sodišče dopustnosti teh dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma ZKP, temveč preveri, ali so bile vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja tudi Ustava.

Po kontroli dejanskega stanja, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje, z zaslišanjem izvedenca M., sodba še vedno temelji na istem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, in se to dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Obsojencu, ker je bil izvedenec M. zaslišan na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ne pa na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, po navedenem pravica do pritožbe ni bila kršena.

Sodišče vedno odmeri kazen individualno v okviru individualizacije kazenske sankcije za določenega storilca ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, olajševalnih in obteževalnih okoliščin, po drugem odstavku 49. člena KZ-1. Primerjava sankcij, izrečenih obsojenima L. in D. G. pred našim sodiščem, ni pomembna, saj sta oba sklenila sporazum o priznanju krivde, o kazenski sankciji pa sta se pogajala z državnim tožilcem.