TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Predlog se zavrže.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške tega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.

Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.