TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

V skladu z namensko razlago določbe 240.a člena ZKP, ki jo je zakonodajalec dodal z namenom inkorporiranja Resolucije Sveta Evropske unije o zaščiti prič v borbi proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je lahko utemeljena nevarnost za življenje prič podana le v primerih, ko gre za pričanje v zvezi s storitvijo najhujših in najtežjih kaznivih dejanj, še zlasti dejanj v okviru organiziranega kriminala. Drži, da jezikovna razlaga zakonske določbe ni tako ozka in restriktivna, saj se ne omejuje na taksativno našteta kazniva dejanja in je tako mogoče ukrepe odrediti tudi v primeru drugih kaznivih dejanj, vendar pa po presoji pritožbenega sodišča določbe ni dopustno širiti preko ekstenzivne razlage pojma (naj)težje kaznivo dejanje. To pa zato, ker se z zaščitnimi ukrepi neizogibno poseže v pravico obdolženega do obrambe in do seznanjenosti z obremenilno pričo. V konkretnem primeru pa še toliko bolj, ker kazenski postopek teče proti mladoletniku, kar pomeni, da mora biti vsak poseg v njegova procesna jamstva po 29. členu URS, še toliko bolj utemeljen.

Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjskemu sodišču, da predlagatelj ukrepov ni ponudil nikakršnih konkretnih razlogov, v čem naj bi bila nevarnost za življenje in telo oškodovanca, sploh upoštevaje, da se z obdolženim pred kritičnim dogodkom nista poznala in tudi po njem nista imela nikakršnih stikov. Ponudil je zgolj posplošene in neobrazložene navedbe, da je "oškodovanca utemeljeno strah, da bo zaradi morebitnega pričanja zoper osumljenca ogrožen, saj je v napadu utrpel hude telesne poškodbe". Višje sodišče poudarja, da mora biti predlog obrazložen in substanciran. Pritožnik pa v sumarnem predlogu zgolj na ravni špekulacije domneva, da bo prišlo do povračilnih ukrepov v primeru oškodovančevega zaslišanja proti mladoletniku, česar ne podkrepi z ničemer, razen z okoliščinami dejanja (neizzvan napad mladoletnika na oškodovanca, ki se pred tem nista poznala) in telesnimi poškodbami, ki jih je oškodovanec utrpel, vendar pa to ne nakazuje (kaj šele izkazuje) na obstoj nevarnosti v zadostni meri za izrek zaščitnih ukrepov.

Zaščitni ukrepi po 240.a členu ZKP so smiselni le, če identiteta priče v kazenskem postopku še ni razkrita. Če so podatki osebe že razvidni iz drugih podatkov spisa, ukrepov iz prvega odstavka 240.a člena ZKP ni mogoče uporabiti, saj izgubijo svoj pomen. V konkretnem primeru se je imel mladoletnik možnost seznaniti z identiteto oškodovanca, ko mu je bila preko zakonite zastopnice vročena zahteva ODT za uvedbo pripravljalnega postopka. Zato se izkaže ocena prvostopenjskega sodišča, ki je to okoliščino pravilno upoštevalo pri odločanju o predlogu oškodovanca, za utemeljeno.