TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II.) razveljavi in vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

V obravnavanem primeru je predlagatelj predlagal odvzem predmeta, ki je last samega storilca, kar pomeni, da bi sodišče pogoje za izrek te sankcije moralo presojati po določbi prvega odstavka člena 25 ZP-1. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je prvo sodišče razloge za zavrnitev predloga predlagatelja za izrek stranske sankcije s tem, ko je obrazložilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da zaseženo vozilo predstavlja konkretno nevarnost za katerokoli izmed dobrin, naštetih v drugem odstavku člena 25 ZP-1, nepravilno gradilo na določbi drugega odstavka člena 25 ZP-1, ki uzakonja pogoje za izrek te stranske sankcije v primeru, če storilec ni lastnik predmeta. Taki razlogi pa so tudi pomanjkljivi in, kot pravilno izpostavlja pritožba, tudi nasprotujoči. Iz izpodbijanega sklepa namreč na eni strani izhaja, da je obdolženec oba prekrška storil iz nepremišljenosti in lastnega prepričanja, da lahko počne, kar si želi in da je v konfliktu z očetom, ki se prav tako ne želi vključevati v tovrstne postopke, istočasno pa v razlogih očetu nalaga večjo skrb, da mladoletnik v bodoče ne bo več ponavljal prekrškov, čeprav je mladoletnik sam povedal, da nima razlogov, da bi očeta sploh poslušal.