TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 107/2023 z dne 5. 10. 2023 se v delu, v katerem se nanašata na Andreja Gorupa, razveljavita in zadeva se v tem obsegu vrne Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v novo sojenje.

Predpogoj za uresničitev učinkovite pravice do izjave, varovane v okviru 22. člena Ustave, je, da stranka lahko spozna, po katerih pravnih podlagah bi sodišče lahko presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Če sodišče opre odločitev na pravno podlago, za katero stranka ni mogla predvideti, da bi jo sodišče lahko uporabilo, ter se o tej pravni podlagi zato ni mogla učinkovito izjaviti, sodba zanjo pomeni presenečenje. V takem primeru stranki ni omogočeno, da bi lahko učinkovito izkoristila pravico do izjave. Pri tem iz pravice do izjave ne izhaja, da bi sodišče moralo opozoriti stranko na vse pravne vidike, ki jih je prezrla, pač pa je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bi sodišče odločitev lahko oprlo na določeno pravno podlago. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak. Za to, da je sploh mogoče šteti, da določeno pravno stališče oziroma razlaga sodišča za stranko pomeni presenečenje, mora biti izpolnjen pogoj, da je strankina nasprotna razlaga sploh mogoča oziroma da se ne ponuja le razlaga sodišča. Če je ta predpogoj izpolnjen, je treba preveriti še, ali bi stranka ob potrebni skrbnosti vendarle morala računati s tem, da je mogoča tudi razlaga sodišča, in temu prilagoditi svoje ravnanje. Pri tem je treba upoštevati specifične okoliščine konkretnega primera. Če gre za razlago odločitve Višjega sodišča iz prvega kroga sojenja, skrbnosti, ki bi jo morala izkazati stranka pri razlagi te odločitve v fazi pritožbe zoper drugo sodbo sodišča prve stopnje, ni več mogoče presojati ločeno od tega, kar se je dogajalo v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje. Če tako sodišče prve stopnje kot stranke v ponovljenem postopku sprejmejo eno od možnih razlag prve odločitve Višjega sodišča in ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje ves čas poteka v tej smeri, od stranke v pritožbenem postopku ni več mogoče pričakovati, da bi ob potrebni skrbnosti (še vedno) mogla oziroma morala računati s tem, da bo Višje sodišče sprejelo drugačno razlago, in temu prilagoditi svoje ravnanje. Druga odločitev Višjega sodišča, ki temelji na takšni razlagi, zato pomeni ustavno nedopustno sodbo presenečenja.