TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Višje sodišče v Ljubljani je z odločitvijo v I. točki izreka sodbe I Cpg 240/2023 z dne 16. 8. 2023 v delu, v katerem je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se toženki naloži povrniti 695,92 EUR manj tožničinih pravdnih stroškov, zmotno uporabilo določbe prvega in drugega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri pravdnih stroškov ni pomembno.

Ni materialnopravne podlage, po kateri bi bilo sodišče pri presoji obsega potrebnih pravdnih stroškov na podlagi 155. člena ZPP dolžno presojati, ali je stranka znesek DDV, ki naj bi ga plačala svojemu odvetniku, odbila tudi od svoje davčne obveznosti oziroma bi to lahko storila po 63. členu ZDDV-1.