TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločilno v predmetni zadevi je, ali je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, torej ali je zato, da bi sebi, ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist spravil oškodovanko z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali jo pustil v zmoti in jo s tem zapeljal, da je v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storila ali opustila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da C.C. tožniku denarja ni posodila zato, ker se ji je predstavil z imenom D.D., temveč zato, ker ga je (kot osebo) poznala in mu zaupala, zaradi tega je s predstavljanjem za D.D. ni spravil v zmoto in ji ni ustvaril zmotne predstave o svoji osebi. Pravilno je ugotovilo, da je vedela, komu je denar posodila, kako je tožnik videti, kje je zaposlen, kakšen avto ima in celo kje stanuje, z njim pa je bila določen čas tudi v intimni zvezi. Ugotovilo je, da je tožnik uporabljal drugo ime zaradi vzdrževanja intimnega stika z njo in ne zato, da bi jo ogoljufal. Zaključilo je, da je obstajalo medsebojno zaupanje med tožnikom in C.C. v času obeh posojil, saj sicer do posojil ne bi prišlo. Pravilno je ugotovilo, da ni podlage za zaključek, da naj bi pri tožniku obstajal drugačen namen od namena vrnitve posojila, saj sta z C.C. dogovorno določala različne datume vračila, med njima pa je ves čas tekla komunikacija, tako prek telefona, kot tudi osebno. Odsotnost goljufivega namena je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede na delno plačilo dolga in v tožnikovem iskanju možnosti vračila celotnega dolga.