TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1404/2005 z dne 6. 4. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I 1997/02248, I 1998/02161, I 1998/06009, I 2000/11150, I 2000/11623, I 2000/14209, Ig 2001/07960, I 2003/16227 in I 2003/17036 z dne 11. 10. 2004 se zavrne.

Očitka o neobrazloženosti in očitni napačnosti sta neutemeljena. Iz obrazložitve je razvidno, zakaj Višje sodišče pritožnikovim argumentom ni sledilo. To z vidika procesnega jamstva, ki ga vsebuje 22. člen Ustave, zadošča, saj kršitve procesnega jamstva ni mogoče utemeljevati z navedbo, da je odločitev sodišča po vsebini napačna. Kolikor pa pritožnik zatrjuje njeno očitno napačnost oziroma arbitrarnost, pa razumni in s pravnimi argumenti podprti odločitvi sodišča ni mogoče očitati kvalificirane stopnje napačnosti, ki bi šele utemeljevala poseg Ustavnega sodišča. Vprašanje (pravilne) izbire metode za izračun zamudnih obresti je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, ki ne posega na raven človekovih pravic. Odločbo št. U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 pa bi Ustavno sodišče lahko upoštevalo in razveljavilo izpodbijani sklep, če bi ugoditev ustavni pritožbi izboljšala pritožnikov pravni položaj. To pa se v obravnavani zadevi ne bi zgodilo tudi, če bi sodišče v ponovnem odločanju prvemu in drugemu upniku skladno z zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča prisodilo zakonske zamudne obresti le do 1. 1. 2002, zarubljena terjatev za poplačilo upnikov s kasnejšim vrstnim redom še vedno ne bi zadoščala.