TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep Ministrstva za kulturo, št. 62221-10/2013-MIZKS/42 z dne 15. 6. 2015 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče meni, da je treba ob odločanju o tem, ali so za vpis v register nepremične kulturne dediščine izpolnjeni pogoji po ZVKD-1, dosledno preveriti in utemeljiti vse te pogoje, območje varovanja kulturne dediščine pa omejiti na najmanjši obseg, ki je nujen za varstvo te dediščine, vse z namenom, da je poseg v lastninsko pravico za lastnika najmanj obremenjujoč. Treba je namreč izhajati iz predpostavke, da je lastninska pravica najmočnejša in tudi ustavno zavarovana pravica. V primeru odločanja o vpisu v register nepremične kulturne dediščine pa se nasproti tej pravici postavi druga pravica, to je pravica, da se zavarujejo dobrine, ki so del kulturne dediščine. Ker zaščita kulturne dediščine z vpisom v register nepremične kulturne dediščine pomeni poseg v lastninsko pravico, je pravica lastnika nepremičnine in obenem dolžnost tistega, ki o vpisu v register nepremične kulturne dediščine odloča, da se pogoji za vpis natančno preučijo, utemeljijo, torej z gotovostjo ugotovi, da gre za kulturno dediščino, nakar se vpis v register omeji na najmanjši možni obseg.

Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je svojo odločitev o tem, da se škver vpiše v register nepremične kulturne dediščine, utemeljila na podlagi strokovne presoje in ob upoštevanju tehničnih pravil za določanje območja enote dediščine v registru. Ob tem pa ni pojasnila, kakšna strokovna presoja jo je navajala k odločitvi, torej, kot utemeljeno opozarja tožeča stranka, ni pojasnila kriterijev, ki jih je uporabila za tako oceno in zato njene odločitve tudi ni mogoče preizkusiti. Skladno z določbo 84. člena ZVKD-1 je predlagatelj sicer tisti, ki identificira, dokumentira, preučuje, vrednoti in interpretira nepremično dediščino, predlaga vpis te dediščine v register in pripravlja strokovne podlage za upravne postopke, vendar pa to še ne pomeni, da upravni organ, ki odloča o vpisu v register, nekritično sledi njegovim predlogom, ne da bi jih pred tem ustrezno ocenil, ovrednotil ter v odločbi tudi obrazložil. V tem obsegu je torej obrazložitev odločitve tožene stranke nepopolna in tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je ni mogoče preizkusiti.