TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 556/2001 z dne 19. 6. 2001 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. Ks 393/2001 z dne 12. 6. 2001 se zavrne.

Po naravi stvari sta pripor in hišni pripor v temelju enaka. Gre za to, da mora oseba prebivati na točno določenem mestu. Tudi po trajanju gre lahko za izenačeno omejevanje. Bistvena razlika pa nastopi v stopnji (intenzivnosti) omejevanja in v načinu, na katerega se omejevanje izvršuje. Za razliko od pripora, kjer je obdolženec izoliran v zaprti javni ustanovi, v kateri je pod stalnim nadzorom pooblaščenih uradnih oseb ves čas, je obdolženec v hišnem priporu v domačem okolju, ob prisotnosti svoje družine. Vendar pa že iz zakonske ureditve izhaja, da lahko zapusti svoje prebivališče samo na podlagi izrecnega poprejšnjega dovoljenja sodišča. Sodišče pa ga lahko da samo v že navedenih primerih in samo, kadar je to neogibno potrebno. Zato že iz zakonske ureditve hišnega pripora izhaja, da gre za takšno omejevanje človekovih pravic, ki po svoji intenzivnosti in načinu izvrševanja omejitve pomeni omejevanje osebne svobode. Ker predstavlja hišni pripor odvzem prostosti, ki je v večini bistvenih okoliščin podoben priporu, je jasno, da morajo biti kriteriji za ustavnosodno presojo dopustnosti posega v pravico do osebne svobode s hišnim priporom v temelju enaki kot pri priporu. Izjeme so dopustne. Hišni pripor predstavlja vendarle milejšo obliko odvzema prostosti in je zato zakonodajalec imel razumne razloge za uzakonitev drugačne ureditve pri načinu sodnega odločanja o podaljšanju pripora pred vložitvijo obtožnice. Ta tudi ni v neskladju s splošnimi ustavnimi procesnimi jamstvi, saj bo o odreditvi oziroma podaljšanju hišnega pripora odločalo sodišče v postopku, v katerem morajo biti zagotovljene pravice iz 22. in iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zoper njegovo odločitev pa bo zagotovljena pravica do pritožbe (25. člen Ustave). Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti je temeljilo na konkretno izkazanih okoliščinah, pri tem pa je v skladu z načelom sorazmernosti posebej obrazložilo tudi to, zakaj hišnega pripora ni mogoče nadomestiti z še milejšim ukrepom, presoji pa tudi ni mogoče odreči razumnosti.