TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob odločanju o pritožbah se sodba po uradni dolžnosti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Bistvena razlika med statusom relativno nesposobne priče iz 2. točke 235. člena ZKP in statusom privilegirane priče iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je varstveni namen določbe:

- prva predstavlja pravico v korist obdolženca, saj mu v nasprotnem primeru - brez prepovedi zaslišanja njegovega zagovornika, očitno ne bi bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Če pa obdolženec sam zahteva njegovo zaslišanje, pa tudi za zagovornika veljajo splošne določbe o dolžnosti pričanja - dolžnost odzvati se vabilu, pričati in govoriti resnico;

- druga predstavlja pravno dobroto v korist priče same, saj se z njo varuje predvsem zaupnost poslovnega ali kakšnega drugega razmerja med pričo in drugo osebo. Obdolženec od privilegirane priče, ki ne želi pričati, ne more zahtevati, naj priča.

V drugem odstavku 236. člena ZKP določa obveznost sodišča poučiti priče o njihovi pravni dobroti oprostitve dolžnosti pričevanja, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Pouk in odgovor morata biti v zapisnik zapisana izrecno z besedami, kakor sta bila izrečena, zgolj navajanje predmetne norme ne zadošča. Ni mogoče ex post sklepanje, da bi se priča, glede na to, da je izpovedovala, odpovedala svoji pravni dobroti.

Sodišče prve stopnje je opustilo svojo dolžnost dati pravni pouk priči po drugem odstavku 236. člena ZKP oziroma pouk in odpoved pričevanju nista bila zapisana v zapisnik, pri čemer je že od začetka postopka vedelo, da gre za privilegirano pričo, saj navedba pričinega poklica kot odvetnice jasno izhaja iz podane ovadbe.

Sankcijo za kršitev navedenih določb predpisuje 237. člen ZKP, ki določa, da sodišče ne sme na tako izpovedbo opreti svoje odločbe. V nasprotnem primeru to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka skladno z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.