TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni S. K. je dolžan plačati sodno takso v višini 500,00 EUR, obsojena M. N. pa je dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Pri razlagi posameznih pravnih pojmov, tudi zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, praviloma izhajamo iz praktično sporazumevalnega jezika. Izhodišče zakonskega jezika je tako praktično sporazumevalni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo posameznih pojmov.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda premoženje pomeni stvari in denar, ki jih ima kdo v svoji lasti. Glede na jezikovno povsem jasen pomen prvega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki kot premoženje, ki se upošteva v postopku pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja, upošteva vse premično in nepremično premoženje upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da v zakonskem pojmu premoženja, ne bi bili zajeti prihranki upravičenca oziroma prosilca za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja.

V obravnavanem primeru so pravočasne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojeni S. K. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojene M. N. V teh pritožbah ni bilo uveljavljeno pravno stališče, ki ga izpostavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, da je lahko kazniva zgolj izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga morebiti netočna oziroma neresnična navedba stranke v upravnem postopku. To kršitev sta zagovornika obsojencev uveljavljala šele v dopolnitvah pritožb, ki sta bili vloženi že po poteku pritožbenega roka. Ker sme upravičenec do pritožbe, po poteku roka za pritožbo, vse do odločitve o pritožbi samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih pritožbenih razlogov, o tem delu dopolnitve pritožbe višje sodišče ni odločalo (13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča), temveč je te očitke upoštevalo

(enako kot, če jih obramba v dopolnitvah pritožb ne bi uveljavljala) le v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 383.

člena ZKP. Ker torej obsojenca oziroma njuna obramba te kršitve ni uveljavljala

že v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti navedb zahtev, da je v upravnem postopku lahko kazniva zgolj lažna izjava, dana na zapisnik pred upravnim organom, ne pa tudi kakršnakoli druga navedba strank.