TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenega A. B. se oprosti plačila sodne takse.

V inkriminaciji kaznivega dejanja trgovine z ljudmi je izrecno navedeno, da morebitna privolitev osebe, ki je žrtev storilčevega ravnanja, nima učinka, s čimer postane v takšnem primeru tudi spolna samoodločba nerazpoložljiva dobrina. Dejstvo, da je žrtev v dejanje privolila, ne izključuje nobenega elementa kaznivega dejanja. Navedeno odraža dejstvo, da žrtve trgovine z ljudmi pogosto zaradi svojega težkega položaja prostovoljno sodelujejo, vendar v takšnih primerih ni mogoče govoriti o pravi prostovoljnosti, saj so v to prisiljene ravno zaradi stiske. Ponavadi je to ekonomska stiska, v konkretnem primeru pa stiska izhaja iz ugotovljene šibke osebnostne strukture oškodovanca, njegove odvisnosti od prepovedanih drog, čemur se je pridružila še spolna zasvojenost, kar vse je obsojenec izkoristil za izkoriščanje oškodovančevega prostituiranja. Pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe pa je ključnega pomena, da storilec zlorabi duševno bolezen, motnjo, zaostalost ali drugačno stanje, zaradi katerega se žrtev ne more upirati. Tako tudi pri tem kaznivem dejanju privolitev ni pravno upoštevna.

Sodišču zaradi tega, ker glede predloga za izločitev dokazov med glavno obravnavo ni izdalo posebnega obrazloženega pisnega sklepa, ni mogoče očitati kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ko sodišče ne reši v celoti predmeta obtožbe, torej ne odloči o vseh materialnopravnih očitkih. Ravno tako ni podana kršitev četrtega odstavka 340. člena ZKP, saj kot je pojasnilo že višje sodišče, je sklep o izločitvi v tej fazi postopka možno izpodbijati le v pritožbi zoper sodbo, zato zadostuje, da sodišče pred zaključkom dokaznega postopka o tem predlogu odloči s sklepom, ki ga ustno obrazloži, pisno obrazložitev pa poda v sodbi.