TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Odločbi tožene stranke št. ... z dne 27. 2. 2017 in št. ... z dne 23. 12. 2016 se odpravita v delu, ki se nanaša na višino nadomestila za čas začasne nezmožnosti za delo, in se zadeva v tem obsegu vrne v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ... povrniti stroške postopka v znesku 85,68 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 214,13 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.

Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.