TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno, pritožbi tožene stranke pa se v celoti ugodi, izpodbijani del sodbe se delno (v I., II. in VI. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (v III., IV. in V. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno nasprotuje odločitvi o delni ugoditvi zahtevku za plačilo dodatka za čas stalne pripravljenosti. Sodišče prve stopnje se je pri tem sicer oprlo na pravilno pravno podlago iz 46. člena KPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20 % urne postavke osnovne plače, in da se mu čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Pri ugotavljanju odločilnega dejstva, ali je tožena stranka od tožnika zahtevala oziroma pričakovala, da se bo na alarm odzval tudi v nočnem času (med 00.00 in 6.00 uro), pa ni celovito dokazno ocenilo izpovedi prič.

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahtevka za plačilo dodatka za neenakomerno razporejen delovni čas zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 42. člena KPJS, v skladu s katerim 10-odstotni dodatek urne postavke osnovne plače javnemu uslužbencu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Iz navedenega določila ne izhaja, da javnemu uslužbencu omenjeni dodatek pripada tudi za osmi in deveti dan, zato je sodišče prve stopnje tožniku 10-odstotni dodatek neutemeljeno prisodilo tudi za te dneve.