TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba obd. B. M. se kot nedovoljena zavrže.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. B. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Po členu 39. KZ mu je izreklo še stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas treh mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prebit v zaporu ne všteva v čas trajanja te kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti tej sodbi se je obdolženec pritožil. Iz njegove pritožbe je razbrati, da se zavzema za spremembo napadene sodbe, in sicer za izrek "blažje kazni".

Pritožba ni dovoljena.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.10.1997 je razvidno, da sta se po izreku in razglasitvi prvostopne sodbe ter podanem pouku o pravici do pritožbe okrožna državna tožilka in obdolženec opovedala pravici do pritožbe. To sta z lastnoročnim podpisom tudi potrdila.

Odpoved je bila podana v skladu z določbo četrtega odstavka 443. člena ZKP in zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obema vročilo pismeno izdelano sodbo brez obrazložitve in brez pouka o pravici do pritožbe. Ko je zatem prejelo pritožbo obdolženca, pa bi jo kot nedovoljeno moralo zavreči (drugi odstavek 375. člena ZKP).

Odpoved pritožbi se namreč ne more preklicati (tretji odstavek 368. člena ZKP), zaradi česar je bila podana pritožba obdolženca nedovoljena. Sodišče prve stopnje pa ni ravnalo tako in je ves nadaljnji postopek, ki ga je opravilo, izvedlo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku. Tako je sklep z dne 12.1.1998, s katerim je pisni odpravek prvostopne sodbe dopolnilo z obrazložitvijo in poukom o pravici do pritožbe, izdalo v nasprotju z določbo 365. člena ZKP, na katero se v tem sklepu sklicuje. Po navedeni zakonski določbi so namreč možni le popravki sodbe glede pomot v imenih in številkah, glede drugih očitnih pisnih in računskih pomot, glede pomanjkljivosti oblike in tudi neskladnosti pisno izdelane sodbe z izvirnikom, nikakor pa ne taki popravki, kot jih je izvedlo sodišče prve stopnje. S sklepom, izdanim po določbi 365. člena ZKP, ni mogoče nadomestiti odsotnosti bistvenih sestavin pisno izdelane sodbe, pa je zato sklep sodišča prve stopnje, v katerem je zapisalo obrazložitev prvostopne sodbe in podalo pouk o pravici do pritožbe zoper njo, docela zgrešen in v nasprotju z določili ZKP.

Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, zapisano v predložitvenem poročilu, da se obdolženec in tožilec na glavni obravnavi ne moreta odpovedati pravici do pritožbe zoper sodbo, ker to ne dovoljuje določba prvega odstavka 368. člena ZKP. Ne samo, da slednja ne velja za sojenje v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem, kakor je bilo obravnavano, kjer velja določba četrtega odstavka 443. člena ZKP kot lex specialis, tudi sicer je razlaga določbe prvega odstavka 368. člena ZKP s strani prvostopnega sodišča nepravilna. Tudi po tej določbi se namreč obdolženec lahko odpove pravici do pritožbe, vendar za razliko od skrajšanega postopka, kjer to ni potrebno, le takrat, ko mu je sodba vročena. Izjemoma se lahko odpove tudi pred tem, vendar le, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer prvi, da sta se tudi tožilec in oškodovanec, ki je imel pravico pritožiti se iz vseh razlogov (četrti odstavek 367. člena ZKP) odpovedala tej pravici in drugi, da ne gre za sodbo, po kateri bi obdolženec imel prestajati kazen. V slednjem primeru bi obdolžencu torej morala biti najprej vročena sodba in šele tedaj bi se smel odpovedati pravici do pritožbe. Vendar vse to v skrajšanem postopku ne velja, saj se tam lahko stranke in oškodovanec pravici do pritožbe odpovedo takoj po razglasitvi sodbe. Izrek zaporne kazni obdolžencu ni ovira, da se obdolženec tej pravici odpove, prav pa bi bilo, da bi sodišče obdolžencu v takem primeru pustilo nekoliko več časa, da premisli o sodbi, da jo dojame in da se šele zatem, zavedajoč se vseh posledic in s pristankom nanje, tudi ustrezno odloči.

Pritožbeno sodišče je torej, ker je ugotovilo, da je pritožba obd. B.

M. nedovoljena, skladno z določbami prvega odstavka 388. člena in člena 390 ZKP odločilo, da jo kot tako zavrže.

 

Odpoved pritožbi se ne more preklicati. Podana pritožba obdolženca, ki se je odpovedal pravici do pritožbe je nedovoljena in bi jo sodišče kot nedovoljeno moralo zavreči.