TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Glede pravnih vprašanj, ki jih sproži pritožba, zadostuje, če zavzeta stališča pritožbenega sodišča logično nasprotujejo razlogovanju pritožnika, kakor je bilo tudi v tej zadevi, in ni treba, da pritožbeno sodišče še posebej odgovarja na vsak posamezen pravni argument pritožnika.

Po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Določba, ki zadeva tudi odškodninsko odgovornost občine, ni samozadostna. Dopolnjujejo jo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki zadevajo splošno odškodninsko odgovornost. Splošna pravila o odškodninskih obveznostih pa za nastanek odškodninske odgovornosti terjajo poleg protipravnosti ravnanja po določbi prvega odstavka 26. člena Ustave RS še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo. Medtem ko mora protipravno ravnanje, škodo in vzročno zvezo dokazati oškodovanec (tožnik), pa je trditveno in dokazno breme glede krivde na tožencu, kot je jasno določeno v 131. členu OZ. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Revidentki zato ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da bi lahko odškodninsko odgovarjala le za tako ravnanje, s katerim bi namerno povzročala škodo tožeči stranki.