Program priprave državnega lokacijskega načrta za ureditev oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in zalednega kraškega območja

702. Program priprave državnega lokacijskega načrta za ureditev oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in zalednega kraškega območja

Na podlagi drugega odstavka 27. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr. in 58/03 – ZZK-1) sprejme minister za okolje, prostor in energijo

P R O G R A M P R I P R A V E
državnega lokacijskega načrta za ureditev oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in zalednega kraškega območja

Oskrba slovenske Istre ter zalednega kraškega območja s pitno vodo se zaradi pomembnosti, zahtevnosti in kompleksnosti problematike uvršča med prioritetne naloge v programu izvajanja nacionalnih projektov državne infrastrukture. Republika Slovenija se je odločila, da pristopi k rešitvi z novim neodvisnim regionalnim vodnim virom, s katerim bo oskrba s pitno vodo Istre ter zalednega kraškega območja dolgoročno rešena.

Na obalnem ter zaledno kraškem območju živi v 438 naseljih 145.283 prebivalcev v 11 občinah s skupno površino 2080 km2, kar predstavlja 10,2 odstotkov celotnega slovenskega ozemlja. Po statističnih regijah pripada to območje Južnoprimorski regiji.

Glede oskrbe s pitno vodo nastopajo na tem območju trije vodovodni sistemi:

območje Obale (občine Koper, Izola, Piran), ki jih oskrbuje Rižanski vodovod s sedežem v Kopru,

Območje Krasa (občine Sežana, Divača, Hrpelje-Kozina, Komen in Miren–Kostanjevica), ki jih oskrbuje – Kraški vodovod s sedežem v Sežani ter

Občina Ilirska Bistrica, ki jo oskrbuje Komunalno podjetje Ilirska Bistrica.

Sedanji vodni viri v uporabi so naslednji:

Rižanski vodovod uporablja izvir reke Rižane s kapaciteto zajema 240 l/s, Gradole 60 l/s (ta izvir je v sosednji državi Hrvaški) in Brestovica 130 l/s (Kraški vodovod), viri Sečovlje 50 l/s opuščen v letu 2001 (ta izvir je v sosednji državi Hrvaški);

Kraški vodovod uporablja zajetje Klariči (Brestovica) z 250 l/s (od tega pošilja 130 l/s v Rižanski vodovod) in Nanoške vodne vire z zmogljivostjo 22–4 l/s v suši;

Vodovod Ilirska Bistrica uporablja izvir Bistrica s 145 l/s. Del vode izvozi v sosednjo državo Hrvaško.

Glede na to, da je bilo v okviru reševanja problematike zagotavljanja zadostnih količin pitne vode za območje slovenske Istre ter zalednega kraškega območja v preteklosti izdelanih vrsta elaboratov, z upoštevanjem različnih konceptov in rešitev, se je Ministrstvo za okolje, prostor in energijo odločilo, da vsa razpoložljiva gradiva ponovno ovrednoti z vidika hidrološke in hidrotehnične izvedljivosti, z vidika okolja s poudarkom na varstvu narave, z vidika urbanega in regionalnega razvoja ter z ekonomskega vidika. V ta namen je bila izdelana naloga »Oskrba s pitno vodo slovenske Obale in zalednega kraškega območja – preveritev možnih vodnih virov s ciljem dolgoročne in regionalno zasnovane rešitve« (IEI, d.o.o., Maribor, december 2002). Po ocenah iz te naloge Kraški vodovod in vodovod v Občini Ilirska Bistrica dolgoročno razpolagata z zadostnimi količinami vode, izrazito vododeficitaren pa je Rižanski vodovod. Kljub zagotovljenim količinam, Kraški vodovod nima zagotovljene varnosti oskrbe, ker ima 120 naselij možnost oskrbe samo iz vodnega vira v Klaričih. Za dolgoročno obdobje do leta 2035 je v izračunih upoštevana predvidena poraba 210 litrov na osebo na dan, kar pa se bo tekom postopka še preverilo, saj je porabo potrebno racionalizirati, npr. v smislu zmanjševanja izgub v obstoječem vodovodnem omrežju, tako, da poraba ne bo presegla 180 litrov na osebo na dan. Izračuni kažejo, da bo v letu 2035 konična potreba Rižanskega vodovoda 820 l/s vode dnevno. Za zadostitev teh potreb je naloga v tej fazi, na podlagi gradiv kot možno rešitev predlagala izgradnjo dveh akumulacij na vodotoku Padež in vodotoku Suhorka z ustrezno velikim prispevnim območjem s tem, da je izgradnja možna v več fazah, varnost vodnega vira pa je večja. Predlagana rešitev ni dokončna in predstavlja izhodišče za nadaljnjo variantno obdelavo in iskanje optimalne rešitve za oskrbo s pitno vodo navedenega območja. Vsekakor pa tudi predlagana varianta nudi določene prednosti, katerih pomen se bo izkazal tekom postopka proučevanja in izbire variant.

Z novim vodnim virom morajo biti dolgoročno zagotovljene potrebne količine pitne vode za potrebe prebivalcev, ki jih z vodo oskrbuje Rižanski vodovod, hkrati pa bo nov vodni vir predstavljal rezervni vodni vir tako za Kraški vodovod kot tudi za vodovod v Občini Ilirska Bistrica in v Brkinih.

Minister za okolje, prostor in energijo je z dopisom št. 355-02-27/2003 z dne 6. 10. 2003 podal pobudo za izdelavo državnega lokacijskega načrta za ureditev oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in zalednega kraškega območja (v nadaljnjem besedilu: državni lokacijski načrt). Pobuda je dokumentirana z elaboratom "Oskrba s pitno vodo slovenske Obale in zalednega kraškega območja – preveritev možnih vodnih virov s ciljem dolgoročne in regionalno zasnovane rešitve", ki ga je izdelal IEI d.o.o., Maribor, št. projekta 6P-M95-020, december 2002.

Pobuda ministra za okolje, prostor in energijo je utemeljena v:

prostorskih sestavinah dolgoročnega plana Republike Slovenije za obdobje 1986–2000 (Uradni list SRS, št. 1/86, 41/87, 12/89 in Uradni list RS, št. 36/90, 27/91, 72/95, 13/96, 11/99 in 4/03);

prostorskih sestavinah družbenega plana Republike Slovenije za obdobje 1986–1990 (Uradni list SRS, št. 2/86, 41/87, 23/89 in Uradni list RS, št. 72/95, 13/96, 11/99 in 4/03);

uredbi o vrstah prostorskih ureditev državnega pomena (Uradni list RS, št. 54/03).

Predmet državnega lokacijskega načrta so vse načrtovane prostorske ureditve, ki se nanašajo na:

izgradnjo potrebne akumulacije ali dveh akumulacij na porečju reke Reke, to je na njenem pritoku Padež in pritoku Suhorka z volumnom vsake do 10 mio m3 in višinama pregrad do 40 m,

povezovalni vod s pripadajočimi objekti na obstoječe objekte v sistemu oskrbe s pitno vodo Rižanskega in Kraškega vodovoda ter

obdelavo surove vode v pitno vodo, v skladu z zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS, št. 52/00, 42/02), pred vstopom v distribucijske cevovode.

Akumulacija mora zagotoviti vodni vir za oskrbo s pitno vodo širše regije, t.j. slovenske Istre ter zalednega kraškega območja z ustreznimi količinami, skladno s priporočili EU maksimalno 180 litrov na osebo na dan ter ustrezno kakovostjo surove vode za oskrbo prebivalstva s pitno vodo dolgoročno, najmanj do leta 2035 – hkrati s ciljem racionalizacije porabe. Vodni vir mora imeti najmanjši možni potencial ogroženosti tako glede količin kot tudi kakovosti surove vode, pri čemer je treba upoštevati hidrografske značilnosti in omejitve. Prav tako pomembno je, da se upoštevajo omejitve in pogoji, ki sledijo iz dejstva, da se načrtovani poseg nahaja na širšem območju Regijskega parka Škocjanske jame, ki sodi v del svetovne dediščine. Vodni vir, vodovarstveni pasovi in vsi ostali objekti se morajo nahajati na teritoriju Slovenije. Če je možno, naj se zagotovi možnost etapnosti izgradnje objektov glede na povečevanje potreb po pitni vodi za obravnavano območje.

Predlagane ureditve segajo na območje občin Divača, Hrpelje–Kozina, Ilirska Bistrica, Pivka in Mestne občine Koper.

Ministrstvo za okolje, prostor in energijo – Urad za prostorski razvoj je dne 29. 1. 2004 v skladu z 28. členom zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 – popr. in 58/03 – ZZK-1; v nadaljnjem besedilu: zakon o urejanju prostora) sklicalo prostorsko konferenco z namenom, da se pridobijo in uskladijo priporočila, usmeritve in legitimni interesi lokalne skupnosti, gospodarstva in interesnih združenj ter organizirane javnosti glede priprave državnega lokacijskega načrta oziroma predvidene prostorske ureditve.

Na prostorski konferenci so priporočila podali predstavniki Občine Divača, Parka Škocjanske jame, Mestne občine Koper, Zavoda RS za varstvo narave, Rižanskega vodovoda, DARS d.d. in Društva za varstvo okolja Sežana. Iz njih izhajajoče zahteve so že vključene v točke I, III, IV in V tega programa priprave.

Priprava državnega lokacijskega načrta obsega izdelavo:

variantnih rešitev in primerjalne študije variant,

strokovnih podlag iz V. točke tega programa priprave in

državnega lokacijskega načrta, ki mora biti izdelan v skladu s 24., 43., 44. in 46. členom zakona o urejanju prostora.

Nosilci urejanja prostora, ki morajo pred pričetkom izdelave državnega lokacijskega načrta podati smernice za njegovo pripravo, k dopolnjenemu predlogu državnega lokacijskega načrta pa mnenje, so:

Ministrstvo za zdravje, Zdravstveni inšpektorat RS;

Ministrstvo za obrambo, Inšpektorat Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;

Ministrstvo za obrambo, Urad za obrambne zadeve;

Ministrstvo za kulturo (področje varstva kulturne dediščine), v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije;

Ministrstvo za promet, Direkcija Republike Slovenije za ceste;

Javna agencija za železniški promet Republike Slovenije, Maribor;

Ministrstvo za okolje, prostor in energijo (področje varstva okolja, področje ohranjanja narave, področje upravljanja z vodami in področje energetike);

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano;

Služba Vlade Republike Slovenije za strukturno politiko in regionalni razvoj;

Ministrstvo za šolstvo znanost in šport, Slovenska nacionalna komisija za Unesco, Urad Slovenske nacionalne komisije za Unesco, Ljubljana;

Zavod Republike Slovenije za varstvo narave;

Zavod za ribištvo Slovenije;

Zavod za gozdove Republike Slovenije;

DARS d.d., Ljubljana;

ELES Elektro – Slovenije d.o.o, Ljubljana;

Elektro Primorska d.d., Nova Gorica;