TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 25.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in v III. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Tožnica je zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013, temeljila na trditvah o izgubi prihodkov v obliki zajamčene plače in socialnih transferjev (socialne pomoči in otroških dodatkov). Po presoji sodišča prve stopnje njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker ni podane vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem, t. j. dejstvom izbrisa, in nastalo škodo in tudi ne same škode.

Za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve premoženjske škode v obliki povračila socialne pomoči zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne zadošča ugotovitev, da tožnica ni dokazala, ali in kakšne socialne transferje je prejemala pred izbrisom, ali je za dodelitev kakšnega izmed njih kadarkoli sploh zaprosila ter, ali je in kakšne prihodke je imela v času izbrisa. Pri presoji, ali je tožnica zaradi toženkinega protipravnega ravnanja upravičena do povračila izgubljene denarne socialne pomoči, je treba izhajati iz določb v spornem obdobju veljavnega ZSV in dejstva, da zgolj okoliščina posameznikove brezposelnosti ne pomeni avtomatično, da je gotovo upravičen do državne denarne pomoči. Pri tem je treba upoštevati, da so si povprečni odrasli in zdravi ljudje ne samo sposobni, ampak tudi dolžni najprej sami po svojih najboljših močeh zagotoviti sredstva za lastno življenje. Zgolj v izjemnih okoliščinah in praviloma v določenem krajšem časovnem obdobju, lahko pride do okoliščin, ko si posameznik brez lastne krivde ne more sam zagotoviti najnujnejših sredstev za lastno preživetje, v katerih je na podlagi ZSV pod določenimi pogoji (ki jih je kot izjemo razlagati ozko) upravičen do denarne pomoči ali denarnega dodatka. Trditveno in dokazno breme, da bi bila v spornem obdobju upravičena do socialne pomoči, je bilo na tožnici, vendar tega po presoji pritožbenega sodišča ni zmogla.

Do denarne pomoči kot edinega vira preživetja so bile v spornem obdobju upravičene osebe, ki so bile trajno nezmožne za delo, in osebe, starejše od 60 let, če so bile brez vsakršnih dohodkov oziroma prejemkov, brez premoženja ter niso imele nikogar, ki bi jih bil dolžan in sposoben preživljati, ter so živele doma (21. člen ZSV). Trajno nezmožnost za delo je dokazovala oseba, mlajša od 60 let, z izvedenskim mnenjem pristojne komisije v skladu s posebnim zakonom (22. člen ZSV). Denarna pomoč, kot edini vir preživljanja, je znašala 60% zajamčene plače in se je izplačevala, dokler so trajale okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev (24. člen ZSV). Tožnica v trditveni podlagi ni zatrjevala, da bi bila v spornem obdobju trajno nezmožna za delo in da bi delanezmožnost lahko izkazovala z izvedenskim mnenjem pristojne komisije ali da bi v tem obdobju že izpolnila starostni pogoj nad 60 let.

ZSV je predvideval tudi možnost pridobitve socialnega transferja v obliki denarnega dodatka, do katerega je bila upravičena oseba, ki si začasno ni mogla zagotoviti sredstev za preživetje iz razlogov, na katere ni mogla vplivati (25. člen ZSV) in se je dodelil za določen čas, največ za obdobje šestih mesecev, ponovno pa le, če se okoliščine, ki so bile podlaga za dodelitev in določitev višine denarnega dodatka, niso spremenile (35. člen ZSV). Tožnica je v tem pogledu v trditveni podlagi navedla zgolj, da je izbris predstavljal oviro za pridobitev nove zaposlitve. Dejstvo, da je bil posameznik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, pa samo po sebi še ne pomeni, da je bil izključen iz trga dela in se ni mogel zaposliti (v konkretnem primeru z vidika presoje nekrivdne zmožnosti pridobiti sredstva za preživetje), zato izgubljenih prihodkov v kakršnikoli obliki ni mogoče obravnavati kot avtomatske in nujne posledice.

Vrhovno sodišče je pri obravnavi podobnih primerov iz naslova nepremoženjske škode zaradi izbrisa že zavzelo stališče, da tovrstni primeri zaradi relativno neobičajne narave nematerialne škode in neločljive povezanosti posameznih pojavnih oblik škode, katere morebitno razmejevanje in ločeno ocenjevanje posameznih oblik v veliki meri otežuje podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic, utemeljujejo enotno odmero odškodnine. Po ustaljeni sodni praksi sta pri (sodnem) določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa in tudi posebna, izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jo izkazujejo druge okoliščine (npr. morebitna nezaposlenost, ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi, težje zdravstvene posledice in podobno).

Tožnica je podala zadostne in ustrezne trditve in dokaze za vsebinsko presojo zahtevka iz naslov povrnitve nepremoženjske škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.