TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožeča stranka je po sklenjeni pogodbi v lastnem imenu in za račun lastnice nepremičnin opravljala pogodbeno dogovorjene storitve in prejeto najemnino izkazovala med prihodki, stroške, ki bremenijo lastnika nepremičnin pa med odhodki. Poslovne dogodke je v nasprotju z vsebino pogodbenega razmerja izkazovala kot lastnica nepremičnin in ne kot indirektna zastopnica lastnice po sklenjeni pogodbi. Kot prevzemnica naročila bi morala naročnici izročiti vse, kar je iz opravljanja poslov prejela, naročnica pa bi morala prevzeti obveznosti, ki jih je tožeča stranka prevzela nase, ko je v svojem imenu opravljala zaupane ji posle ali pa jo teh obveznosti kako drugače razbremeniti. Ker je tožeča stranka prejeto najemnino v nasprotju z navedenim izkazovala v prihodkih in z njimi (v breme odhodkov) pokrivala obveznosti, ki bremenijo lastnico nepremičnin, odločitev že zato ne more biti drugačna od izpodbijane, po kateri se tožeči stranki kot prihodek pripozna pogodbeno dogovorjeno plačilo za opravljanje storitev upravljanja in ne (višji) prihodek iz naslova prejetih najemnin, kot odhodek pa izloči vse stroške, ki jih je kot prevzemnik naročila (za naročnico) prevzela tožeča stranka.

Davčni organ vse stroške tožeče stranke, ki bremenijo naročnico – fizično osebo, skladno z njihovo ekonomsko vsebino davčno obravnava kot dohodek naročnice od oddajanja premoženja v najem in posledično obdavči skladno z določbami Zakona o dohodnini. Prosto urejanje obligacijskih razmerij je omejeno s prisilnimi (v obravnavanem primeru davčnimi) predpisi, zato tožeča stranka s sklicevanjem na določila pogodbe, ki so z davčnimi predpisi neskladna, ne more biti uspešna.