TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbe, dolžan pa je v roku 8 dni od vročitve tega sklepa plačati upnikove nadaljnje izvršilne stroške v znesku 399,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastopa zamude dalje.

Dolžnik se zoper tako dovoljeno izvršbo ne more braniti z ugovorom, temveč lahko na podlagi drugega odstavka 34. člena ZIZ le predlaga, da se že dovoljena izvršba opravi tako, da se opravi samo na nekatere že dovoljene predmete izvršbe ali le z nekaterimi sredstvi izvršbe. Iz tega razloga torej ni dopustno vložiti pravnega sredstva ugovora, pač pa je na dolžnikov predlog dopustno že dovoljeno izvršbo le (začasno) omejiti, vendar le pod pogojem, da bodo že dovoljena sredstva izvršbe zadoščala za poplačilo terjatve. Da bi dolžnik v dani situaciji s predlogom iz tretjega odstavka 34. člena ZIZ uspel, bi moral (glede na navedbe v pritožbi) tudi sam delovati v smeri uspešne izvršbe tako, da bi razkril, katere premičnine ima, koliko so vredne (izvršba se opravlja za terjatev, ki presega 23.000 evrov), kje so in omogočiti čimprejšnjo poplačilo iz njihove vrednosti ali pa jih dejansko predložiti izvršitelju v prodajo.