TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Ograja, s katero imetnik nogometnega stadiona zavaruje na nogometni tekmi igralce pred nasilnimi dejanji gledalcev in navijaških skupin, kljub konstrukciji, zaradi katere se je na njej mogoče poškodovati, sama po sebi ne ogroža nikogar. Zato ni nevarna stvar s smislu 174. člena ZOR. Nevarna postane v izjemnih okoliščinah, ko jo gledalci skušajo preplezati. Vendar za nered na tekmi odgovarja organizator, ne pa imetnik stadiona. Izvor nevarnosti v takšnem primeru ni ograja, pač pa neprimerno ravnanje gledalcev, ki ga organizator tekme s krivdnimi opustitvami ni preprečil. Samo dejstvo, da je škoda v vzročni zvezi z lastnostjo neke stvari, še ne zadošča za presojo, da gre za nevarno stvar v smislu 174. člena ZOR.

Obrazložitev:

Splošno uveljavljeno pravilo je, da mora biti na nogometnih stadionih gledalcem in sploh nepooblaščenim osebam onemogočen prihod na igrišče. Razlog za to je v pogostih izgredih preveč razvnetih gledalcev, tako da je treba igralce, sodnike, trenerje in druge sodelujoče na tekmi, pa tudi posamezne skupine navijačev med seboj, zavarovati pred nasilnimi dejanji gledalcev in navijaških skupin. Zato je bila postavitev ograje, ki ločuje igrišče od tribun, dolžnost druge tožene stranke kot upravljalca športnega stadiona. Konstrukcija ograje na stadionu druge tožene stranke je taka, da je res nevarna za tistega, ki jo skuša preplezati. Toda ograja ni namenjena temu, da se gledalci vzpenjajo po njej in plezajo preko nje, pač pa, da bi jim preprečila možnost prihoda na igrišče. Ograja ne ogroža nikogar, ki se ne vzpenja nanjo. Za to pa ni namenjena. Zato sama po sebi ne
predstavlja takšne nevarne stvari, na kakršno se nanašata določbi 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata, da je ograja postala nevarna zaradi izrednih okoliščin, ko so gledalci neobvladano navalili nanjo, jo skušali preplezati in jo tresli. To pa so okoliščine, za katere odgovarja organizator tekme, ne pa imetnik stadiona. Krivdno ravnanje organizatorja tekme in posameznih gledalcev ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke kot imetnika stadiona. Razlog za tožnikovo poškodbo je po ugotovitvah obeh sodb deloma v ravnanju tožnika samega in deloma v ravnanju oziroma opustitvah prve tožene stranke kot organizatorja tekme. Izvor nevarnosti torej v tem primeru ni ograja, pač pa neustrezno ravnanje gledalcev. Zato ni podlage za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke kot upravljalca stadiona na podlagi domnevne vzročnosti (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Utemeljitev odškodninske odgovornosti druge tožene stranke v sodbah prve in druge stopnje ni v skladu s pravilnim pojmovanjem pravnega standarda nevarne stvari po 174. členu ZOR. Pravilno je sicer izhodišče, da je treba presojati, ali je v smislu določbe 174. člena ZOR neka stvar nevarna ali ne, glede na okoliščine, v katerih je prišlo do škode. Vendar je v obravnavani zadevi pomembno to, da sta za nastanek nevarnih okoliščin soodgovorna prva tožena stranka in tožnik sam. Letev, na kateri je stal tožnik, se je zlomila šele, ko so navijači navalili na ograjo, se vzpenjali nanjo in jo tresli. Za to dogajanje pa druga tožena stranka ne odgovarja. Ker ograja sama po sebi nikogar ne ogroža in postane nevarna šele v izjemnih okoliščinah, za katere pa druga tožena stranka ne odgovarja, v obravnavanem primeru ne gre za nevarno stvar v smislu 174. člena ZOR.