TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 se zavrne.

Pri presoji dopustnosti predaje posameznika drugi državi je treba ugotavljati, ali obstaja resnična nevarnost, da bo konkretni posameznik v prihodnosti izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Ugotovitev, da je bil posameznik v preteklosti že izpostavljen nečloveškemu ravnanju, sama po sebi ne more preprečiti predaje v drugo državo.   Predajo lahko prepreči obstoj objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih informacij, ki dokazujejo, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem, ki vplivajo na sprejem in obravnavo konkretnega prosilca. Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema v tej državi, ki so upoštevane v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.    V postopku, v katerem se posameznik predaja v varno tretjo državo, mora prosilec predložiti elemente, s katerimi lahko dokaže, da obstajajo utemeljeni razlogi, da sprejemna država zanj konkretno ne more šteti za varno tretjo državo. Vendar morajo pristojni organ s tem prosilcem aktivno sodelovati, tako da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo, in informacije preveriti tudi po uradni dolžnosti.   Če Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku, ki se začne s pritožbo pristojnega upravnega organa, samo odloči o tožbi, je dolžno v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe nasprotne stranke, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke pritožnika.