TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Tretji odstavek 4. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99 in 72/2000) ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 8. člena istega zakona se zavrne.

Če pri razlagi besedila 3. odstavka 4. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic upoštevamo namen oziroma cilj zakonodajalca, potem je ni mogoče razumeti tako, da pravice tujih državljanov do članstva in ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti pogojuje z obstojem diplomatske vzajemnosti, temveč, da te pravice pogojuje z obstojem možnosti, da bodo v primeru ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti oziroma včlanitve vanjo, po že sklenjenih mednarodnih sporazumih, pravice članov lahko uresničevali. Gre za pravice, ki izvirajo iz namena organiziranja agrarne skupnosti. Če bi bili npr. tuji državljani ovirani pri prehajanju meje tako, da kmetijske dejavnosti ne bi mogli opravljati, bi bila tudi pravica do včlanitve in vzpostavitve agrarne skupnosti prazna. Za območje, na katerega se nanaša primer pobudnic, pa prav Videmski sporazum z določbami, ki se nanašajo na neomejeno gibanje oseb v zvezi s kmetijsko dejavnostjo, omogoča uresničevanje navedenih pravic. Tako razloženo besedilo določbe tretjega odstavka 4. člena Zakona o vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic ni v neskladju z 2. in 8. členom ter z drugim odstavkom 153. člena Ustave in ni v neskladju z Videmskim sporazumom.