TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločitev v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da v tem delu poslej glasi:

“Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2013 dalje do plačila in 741,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2016 dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek za še zahtevane zakonske zamudne obresti od zneska 741,76 EUR za čas od 9. 4. 2013 do vključno 14. 3. 2016.”

II. V preostalem delu se pritožbo zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Izvedensko mnenje šteje za izdelano šele, ko poda odgovore na postavljena vprašanja o spornih dejstvih, torej takrat, ko je dopolnjeno. Ob ugotovljenem dejanskem stanju o načinu nastanka nesreče je življenjsko logično in zato sprejemljivo ter pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko razmejil na svojem vozilu nastale poškodbe, ki so v vzročni zvezi z obravnavanim trčenjem, od tistih, ki to niso, šele po izdelanem izvedenskem mnenju. Izvedensko mnenje je bilo potrebno prav zaradi ugotovitve, ali so zatrjevane poškodbe nastale v obravnavanem trčenju. Po presoji pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik pravno relevantne poškodbe razmejil po izdelanem izvedenskem mnenju (VS RS II Ips 327/2014), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožnik tega ni storil pravočasno.