TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Temeljno izhodišče pri odločanju o tem, kateremu od razvezanih staršev naj se dodelijo otroci v varstvo in vzgojo, je pričakovano udejanjenje koristi otrok. To izhaja predvsem iz določb drugega in četrtega odstavka 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Pravilna uporaba tega določila zahteva, da sodišče odloča v skladu s koristmi otrok, kar mora upoštevati celo v primerih, kadar se razvezana starša sicer sporazumeta o tem, pri katerem od njiju naj bodo otroci, pa to ne bi bilo v skladu s koristmi otrok. Iz povedanega izhaja, da je odločitev o dodelitvi otroka enemu od staršev ob njuni razvezi, odvisna od ugotovljenega spleta vseh življenjsko pomembnih okoliščin, ki so nastale zaradi razpada zakonske skupnosti staršev.

Okolnost, ki je za toženca predvsem moteča, to je da živi sedaj tožnica z otrokoma v svojem domačem okolju, ki se nahaja v sosednji Republiki Hrvaški, ne more vplivati na drugačno odločitev. Navedeno dejstvo pa tudi ne more vplivati na obseg toženčevih roditeljskih pravic, čeprav lahko meja, ki razmejuje življenjsko območje obeh pravdnih strank, do določene mere otežuje medsebojne stike. Toda ne glede na povsem razumljivo toženčevo človeško stisko, ki je nastala zaradi ločitve od otrok, se sprejeta odločba o varstvu in vzgoji otrok pokaže kot edino sprejemljiva, ker je zanju optimalna.