TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obt. G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Če je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca ali pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (actus reus) ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (mens rea). Ker v našem kazenskem pravu velja takoimenovana limitirana akcesornost, dejstvo, da M. še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje umora, ni ovira za vodenje postopka zoper obtoženca, ki naj bi M.-ja napeljal k storitvi navedenega kaznivega dejanja.

Med okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP), spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem tiste, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem.

Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, ki jih je potrebno iz spisa izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ampak je le odklonitveni razlog. V vsakem konkretnem primeru je zato treba presojati, ali je take narave, da je vplivala na pristranskost odločanja sodnika v tolikšni meri, da je zato izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora torej izkazati, da je to vplivalo na zakonitost napadene pravnomočne odločbe in ne zadošča zgolj sklicevanje na to, da se je sodnik seznanil s takim dokazom.